Včasih se mi zdi, da pišem, ker nimam nikogar, ki bi me poslušal. Ali slišal. Ker je vsaka malenkost, ki je eno plast pod površjem, že preveč in zato raje krmarimo po gladini. Večkrat čutim popravo. Čutim, kako mi zaliva vsak košček telesa in ko mi napolni še zadnjega, začnem hlastati za zrakom. Potem pride…