HAPPY

Sedem let. In tukaj se zgodba lahko srečno zaključi.
RIP Happy People 2012 – 2019.

P.S. Vsaj tako sem mislila.

PRVIČ 2012

Začetki HAPPY PEOPLE MAKE ME NERVOUS majice segajo v leto 2012. Majica seveda ni ostala neopažena in, če se držim časovnice in grem po vrsti kakor so si tudi sledila vsa obdobja Happy majice, lahko zraven navržem še kakšen sočen pripetljaj ali dva.

Kako točno je prišlo do ideje za ta napis, se sicer ne spomnim več, ampak popolnoma jasno se spominjam občutka kako so me Happy People nervirali. Nisem jih razumela, nisem niti znala dobro definirat kaj točno mi pri njih ni všeč. Če se vrnem še nazaj, se lahko jasno spominjam tudi tega, da sem bila precej angry kid in mi je šlo mnogo stvari na živce. Zdej, ko pomislim, je mogoče šlo tudi za zelo klasičen post-post-post-najstniški-uporniški-moment. Aveš, tisto, vse-je-črno-vse-je-depra-vse-mi-gre-na-živce-moment. Tudi lahko, ne bom zanika, ker trenutno nimam v rokavu nobenih drugih argumentov proti temu. Torej, imam idejo, naredim majico, prijateljčki so navdušeni, super.

f: Luka Prijatelj

RE — PRINT — 2014 za DOUM: Preobrazba (skupinska razstava), Ljubljana

Naslednji ponatis se je zgodil dve leti kasneje in sicer januarja 2014 za prvi DOUM (Društvo mladih oblikovalcev in umetnikov) dogodek z naslovom Preobrazba, kjer se je predstavilo veliko mladih talentov, med drugim je bila to tudi moja prva (skupinska) razstava.

Happy turneja se nadaljuje spet poleti, ko začnem razstavljati tudi na umetniškem sejmu v Parku Tabor (uff, nostalgija). Odziv je odličen, ljudi napis spravlja v smeh, kar je pravzaprav tudi namen. Potem pa se zgodi decembrski sejem. Kot ponavadi razstavim svoje stvari in se sramežljivo skoraj da ne skrivam nekje med stolom in (pod) mizo, ko do mene pristopi gospa, ki se takoj zapiči v Happy majico. Ker sem bila navajena na precej pozitiven odziv in smeh, ki ga ta prinese zraven, sem čisto avtomatsko tako reagirala tudi na njen O, kaj pa je to za ena majica, Happy people make me… Potem pa se je njen glas ustavil, pogled dvignil, nato pa mi je namenila par precej ostrih besed. Takrat se je zresnil tudi moj obraz in ostala sem brez besed. Želela sem objasnit, da gre za hec, vendar se gospa ni hotela motiti, ker je bila preveč skoncentrirana na svoj monolog, na pridigo o tem kaj je sreča in kako je bistvo našega življenja biti srečen. Bolj ko sem poskušala najti priliko, da ji povem, da se tudi sama popolnoma strinjam s tem, bolj sem lezla sama vase, bolj je rastel cmok v grlu. Gospa je po pridigi odšla do naslednje sejemske stojnice, jz pa sem ostala kot en kup nesreče in se spraševala wtf just happened. Ampak, če sem čisto iskrena, bolj me je zmotilo, da nisem uspela izrazit svojega mnenja, kot to, da sem dobila negativen fitbek.

Ker, vedno sta dve zgodbi, dejmo se zato poslušat. A ni tako?

RE — PRINT — 2017 za Pirate Piška /PLATONIK/ Pop Up Shop, UAUU, Ljubljana

Tretji reprint je bil precej smešen. Na devet majic mi je uspelo natiskat napis HAPPY PEOPLE MAKES ME NERVOUS. Ta S je bil sam smeh in čisto ponesreči. Če na hitro strnem celo zgodbo, je do dodatnega S-ja prišlo zaradi tega, ker sem izgubila prvotni dizajn in sem morala napis oblikovati še enkrat. OK, oblikujem napis, sprintam, osvetlim sito za sitotisk, natiskam majice, zlikam, zložim, spakiram, prinesem v UAUU, kjer so me gostili za pop up event, majice obesim na stojalo in eno na steno. Pa pride mimo Sara in reče Ej, a se ne napiše MAKE ME NERVOUS? Smeh! Sam smeh! Glede tega zatipka sem dobila ogromno odziva. Takšnega in drugačnega, vsi so se mi zdeli simpatični in zanimivi. Najbolj mi je ostalo v spominu, da se je nekaterim napis z dodatnim S-jem zdel logičen češ, saj gre za reprint, sigurno je to neka Piška forica, valda ni delala dvakrat iste majice. Nekaterim pa se je napaka zdela grozna. Zakaj pa ne.

V spominu mi je ostal tudi naslednji pripetljaj. Po res, res, res dolgem času se odločim, da sponzoriram objavo na facebooku, saj sem na spletno stran ravno naložila novo zalogo majic in nahrbtnikov. Torej, sponzoriram objavo, s prijateljicami pa se po tem odpeljemo za par dni v Bohinj. Na koncu dneva se vsedemo na pivo in takrat se spomnim na objavo, zato preverim, če je bilo kaj odziva, odprem facebook in nato spet smeh! Komentar pod objavo je vrh cele I know I made typo! Sorry – Not – Sorry situacije. Pač, tudi to je simpatično. Jgb.

RE — PRINT — 2019 za Pirate Piška POP UP Shop ///, Atelje Benik, Ljubljana

Po vseh teh letih še vedno občasno dobim mejl, če imam to majico mogoče še na zalogi. Še vedno. Zato sem se za letošnji pop up shop odločila, da naredim še en reprint. Tokrat brez tiskarske napake. S tretjim reprintom pa se je zgodila tudi neka druga zgodba. Prvič lahko s prstom pokažem kdo so ti Happy People, ki me tako živcirajo. Končno.

Zadnje čase me nenormalno živcira toksična / fake pozitivnost. Nasveti, ki izhajajo zgolj iz tega, da je bolje biti pozitiven kot realen. Primer. Mačko pobegne pa so prvi odzivi sej bo prišla nazaj. Res? A to vidiš v kristalni krogli? Piše v kartah? Ali pač vidiš v prihodnost? Fak! Seveda, več kot nujno je potrebno razmišljati pozitivno in verjeti v dober končen razplet, ampak izjave primera zgoraj so toksične. Razumem, da so dobronamerne, ampak vseeno, c’mon, da se povedati tudi drugače. Pozitivnost se mi zdi toksična tudi takrat, ko si ne pustimo čutiti, uff, negativnih čustev. Otepati se vsega kar je na naši temni polobli. Ne, to nima smisla. Čustva so negativna takrat ko jim mi damo nalepko negativna. Če jim samo pustimo, da so taka kot so, se z njimi soočimo, jih predelamo in spustimo, potem bomo imeli na dolgi rok veliko manj problemov. Nikoli pa se jih ne bomo znebili, če jih držimo v sebi, ali se s čustvi nočemo / ne moremo / ne znamo soočit in se raje zatekamo k t.i. toksični pozitivi. Da ne bom dolgovezila, o tem so pisali že mnogi, tako, da je verjetno bolje, da si na to temo prebereš kakšen bolj poglobljen zapis. Tudi Osho je govoril in pisal o tem (ja, ja, vsi, ki smo gledali Wild Wild Country imamo sedaj do njega mešane občutke, ampak tukaj se najdeva).

Neopisljiv je tudi ta občutek. Sklenjen krog s katerim lahko popolnoma mirno zaključim HAPPY PEOPLE MAKE ME NERVOUS zgodbo. Zavedanje, kako je ena bela majica z ariel-bold-font napisom v zadnjih sedmih letih pustila tak pečat in kaj je na koncu pustila meni. Na tem mestu tudi hvala vsem, ki ste del tega Happy plemena. Aja, še to, prvič v lajfu se mi zdi, da sem happy, aveš tako, iskreno happy. No, to!, črno na belem, da lahko preberem v trenutkih, ko bom mislila drugače.

#PIŠKA11YO L I M I T E D EDITION OF 11 (sold out)

RE — PRINT — 2022 #PIŠKA11YO za 11. Pirate Piška obletnico

Zanimivo je kako se z leti spreminjamo in rastemo. Šele zdaj (če pogledam nazaj, yo) mi je jasno zakaj nastala ta majica in, če napis prevedem v jezik, ki mi je poznam danes, bi to pomenilo:

TOXIC POSITIVITY MAKE ME ANXIOUS.

Že od nekdaj nisem našla skupnega jezika z ljudmi, ki so polni besednih zvez kot na primer: Sej bo, Ne se sekirat, Drugim je še slabše, Moraš vzet za dobro, Takle mamo ali pa so se raje v velikem loku izognili debati, ki je bila, recimo temu, pretemna. Kaj je tema? Kaj je temno? Ali ni ravno to tisto kar nas naredi pristne v vsej svoji polnosti? Yin in Yang. Ni vse samo sončna poljana, ampak so tudi brezna in čeprav je sila strašno, nam pogled v notranjost lahko razkrije veliko več lepote kot si to sploh upamo priznati.

Toxične so ženske, ki zavračajo jezo. Toxični so moški, ki zavračajo nežnost. Toxični so ljudje, ki si ne dovolijo biti to kar so.

Doechii <3
I got fired thank God

RE — PRINT — 2025 — IN ZA ZMERI ?!

Plot twist: I got fired.

To zgodbo pišem za nazaj. Natančneje, za lanski december. Še natančneje, za obdobje enega meseca in njegovem post efektu.

Veliko sem razmišljala a bi, a ne bi, a bi, a ne bi, a bi, a ne bi, ali je to stvar, ki bi jo želela deliti, ali pa naj bo to nekaj kar bo ostalo v meni in po drobtinicah hranilo mojo tesnobo za zmeri.

Po dnevih makro doziranja slabih občutkov in iskanju odgovorov sem dojela, da ja, dogodek že lahko predelam na osebni ravni in grem naprej, ampak kljub temu absolutno ne želim, da je to nekaj kar se dogaja in zgodi še komu. Zavedanje, da je treba komunicirat, se pogovarjat, opozarjat in kolektivno gradit na boljši prihodnosti, je prevagalo tehtnico na bi! Bi želela delit!

Ta zgodba ni narobe zato, ker se je zgodila meni, ampak ker je narobe iz vseh zornih kotov in se ne bi smela zgoditi nikomur. 

Posledica overthinkanja je tudi navidezni zemljevid vseh možnih povezav in spoznanje kako je pravzaprav celotna situacija definicija tega kar mi predstavlja napis Happy people make me nervous. Ta preblik je samo še potrdil, da napišem kar mi leži na duši.

Ok, ok, dovolj uvoda in predpriprav, naj začnem. 

Splet okoliščin, to pomeni selitev, visoki stroški prenove stanovanja in propadli dogovori, so privedli do tega, da je bil (spet) čas, da si poiščem službo, ki bo mesečno in redno pokrila položnice,  poskrbela, da bo kruha in mleka ter me vsaj delno razbremenila freelance grindanja. 

Konec novembra sem se za določen čas enega leta s poskusno dobo štirih mesecev zaposlila v veganski trgovinici o kateri sem si predstavljala samo najboljše. I mean, če si predstavljam sanjsko delo izven svoje branže, je to definitivno nekaj v povezavi z veganska hrano, pač, obožujem. (P.S. Pred leti sem delala tudi v veganskem bistroju in še bi si želela).

Že v uvodu sem razkrila, da se je zgodba končala v roku enega meseca, na tem mestu pa naj samo še povdarim kaj pomeni delati en mesec za polovični delovni čas. To je delo trikrat do štirikrat na teden, kar pomeni, da v enem mesecu to nanese skupaj 12 delovnih dni.

Razlog, da smo se po enem mesecu razšli pa je bil, da Ne pašemo skupaj. 

Glede na razlog si lahko marsikdo predstavlja, da je bil to peklenski mesec, da nismo bili kompatibilni za delo, da smo se grdo gledali. Ne! Nič od tega!

V obdobju našega sodelovanja je bilo večkrat poudarjeno, da delamo na dolgi rok, da so cilji dolgoročni, da so napake zato, da se iz njih učimo, da nam bo skupaj uspelo in še bi lahko naštevala stavke v duhu Bomo zmogli! Bomo ja! Zaradi vsega naštetega sem se dokaj hitro sprostila do te mere, da sem zaupala, da sem del ekipe. Za rojstni dan sem dobila vrečko dobrot in v zahvalo sem prinesla domače kakije. Ko sem prišla na delo, sem na vprašanje Kako sem? odgovorila z  Dobro! Rada pridem sem. Tako sem se tudi iskreno počutila.

Zdaj, ko pogledam za nazaj, vidim stvari veliko bolj jasno. Na trenutke si še vedno očitam, da nisem prej prepoznala rdečih zastavic. Recimo, ko sem si v prvih dneh uvajanja želela zapisat info v beležko na telefonu pa sem vedno dobila nazaj Ne, nimamo zdej časa za to, ti samo delaj kar ti govorim, pa se boš tako največ naučila. Ok. 

V teh trenutkih sem se počutila zelo zmedeno, saj še na nobenem uvajanju nisem doživela, da ne bi bilo zaželjeno, da si delam zapiske, to mi je še vedno precej divje, poleg tega sem se dolgo časa počutila zelo(!) neumno, saj si na tak način nisem nič zapomnila. Zero. Nada. Niente. 

Sprva sem se tolažila s tem, da je itak preveč informacij in res jih je bilo milijon(!), potem sem za blokado krivila preobremenjenost s selitvijo in prenovo stanovanja, ki je iz mene, milo rečeno, izpilo vso življenjsko energijo. 

Šele po dobrem mesecu sem dojela kje je pravzaprav težava. Trauma response. Ok. Razsvetljenje. Način uvajanja in učenja, ko mi nekdo gleda čez ramo ali pa me skrivoma opazuje izza vrat skladišča, ni zame. No way. Srh me spreleti ko samo pomislim na to. 

Ob tem spoznanju me je oplazil val ponosa, pač, bila sem navdušena, da sem poštekala kje tiči problem, da nisem neumna. Menila sem, da je zavedanje kakšen način uvajanja mi (ne)odgovarja dober za vse, odskočna deska da napredujemo in smo samo še boljši. Napaka.

Ko sem to naslednji dan nič hudega sluteče omenila, sem na eni strani dobila presenečen, ampak pozitiven odziv, na drugi strani pa največji eyeroll kar sem jih kadarkoli doživela v katerikoli službi. Avč. 

To je bil prvi zalom, drugi je sledil takoj za tem. Tok dogodkov naslednjih dveh dni je šel popolnoma v drugo smer. Iz navidezno najbolj pozitivnega vzdušja v realno največji poden. 

Prvi red flag se je zgodil, ko sem prvič delala sama 7 ur in sem ostala brez odmora in malice.
Drugi red flag, ko sem naslednji dan delala 6 ur in zopet ostala brez odmora in malice.
Tretji dan pa sem bila odpuščena z razlogom, da se nismo ujeli.

Prvi red flag sem seveda omenila delodajalcu in v odgovor dobila smejčkanje in njegovo manjšo zadrego, ki jo ni znal utemeljit z besedami, skratka, nič konkretnega in delovnemu okolju primernega.

Po drugem red flagu in omembi, da sem spet ostala brez odmora, pa sem od delodajalke v odgovor dobila, da nimam pojma kaj pomeni vodenje trgovine, koliko je še dela v ozadju in koliko dela jo še čaka ter, da sem zelo nesamostojna. To sem slišala večkrat. 

Tretji dan sta zanikala, da se je karkoli od tega zgodilo in mi izročila papir, da sem odpuščena.

Da se nismo ujeli ne razumem, ker če kaj, sem imela občutek, da smo se ujeli.
Da sem zelo nesamostojna ter, da nimam pojma kaj pomeni vodenja trgovine ne razumem, ker če kaj, vem kaj pomeni že zadnjih 13-let vodit independent-one-girl-brand.

Je bil razlog za odpustitev, da sem izpostavila čas za malico in odmor? Morda to, da sem predlagala, da gremo še enkrat čez uvajanje in si tokrat zapisujem stvari? Mogoče je bilo kaj drugega? Nevem.

To je eden tistih trenutkov, ko bi si želela biti muha na zidu, ker si niti v najbolj norih sanjah in z vso domišljijo, ki jo premorem, ne morem predstavljati kako je bila sprejeta odločitev, da nismo za skupaj.

Odločitev je padla brez pogovora. Brez razumevanja. Brez refleksije.

Čez noč. Pred prazniki. Zelo nonšalanno.

Človek potrebuje čas, da se navadi delovnega okolja.
Človek potrebuje čas, da si zapomni vsa navodila.
Človek potrebuje čas, da osvoji vsa znanja.

Zakaj dafak se potem od človeka pričakuje, da ni človek ?!?

Po mislih se mi podijo misli kot na primer A so to delovna mesta prihodnosti? Kje so vrednote? Kje je glas, ki ščiti osnovne delavske pravice, kot sta malica in pravica do odmora? Kje je tisti notranji moralni glas delodajalcev? Zakaj je povsem normalizirano delati brez odmora? Zakaj ni komunikacija vrednota na kateri gradimo medsebojne odnose in posledično tudi dosegamo boljše delovne rezultate? Zakaj je normalno, da opozoriš na nepravilnosti in ostaneš brez službe?

Vem, da sem majhna riba v morju kršitev na delovnih mestih, ampak se mi kljub temu zdi vredno, da opozarjamo na nepravilnosti, saj si zaslužimo boljše delovne pogoje in odnose.

Zakaj je normalno za minimalno plačo od delavca pričakovati, da po nerazumno visokih kriterijih opravlja delo na blagajni ter pripravlja naročila za wolt, vodi zalogo v skladišču ter na spletni strani in na woltu, dodaja izdelke na spletno stran in na wolt, dopoldan sprejema ter pakira naročila za pošiljanje in osebni prevzem ter popoldan v indesignu oblikuje in printa cene za artikle, vmes svetuje strankam ter se spozna na vse različne proteine, prehranska dopolnila ter pozna vse produkte in blagovne znamke, četudi za to ni bilo nikoli ustreznega uvajanja(!), skrbi za red in čistočo, odnaša smeti ter polni police, vsakodnevno prevzema dobavo, piše dobavnice in deklarira izdelke, seveda, pa je zaželjeno in potrebno tudi znanje za pripravo objav na socialnih omrežjih, prevajanje in priprava besedila za spletno stran ter pisanje newsletterjev, za konec pa po pogodbi negovati še prijazen odnos do strank. 

Najbolj pomembna lastnost, ki seveda ni zapisana v pogodbi in jo niti nihče ne omeni na razgovoru, pa je branje misli in pričakovanje, da zaposleni že vse ve, da že vse zna, brez komunikacije, samo pasivno agresivna pričakovanja in zahteve. Na razgovoru ti tudi nihče ne pove, da je malica pogojna, lahko je, lahko je ni. Takrat ko je in, če imaš srečo, ješ v skladišču na škatli in, če nimaš sreče, ješ med vrati trgovine in skladišča, da v primeru, če pride stranka, lahko odložiš svoj sendvič ter upaš, da se ti grižljaj ne zatakne v grlu, da lahko normalno nadaljuješ v duhu Dober dan, a lahko kako pomagam?

Vse to je normalno in vse to za minimalca!

Verjetno se kdo vpraša zakaj sem se prijavila za to delo, če se je že oglas bral, kot da iščejo nekoga, ki bi opravljal delo vsaj treh različnih oseb? Na razgovor sem odšla, ker so mi zgoraj naštete stvari poznane in del mojega delavnika že zelo dolgo časa, poleg tega vem, da sem dobra v tem. Ok, to vem do trenutka, dokler ni nekdo žaljiv do mene. V tem primeru pa se skrčim in začnem dvomit vase. Jp, tudi trauma response.

Do zadnjega dne sem verjela, da smo ekipa in, da lahko s svojim dolgoletnim pridobivanjem znanjem pomagam pri grajenju blagovne znamke. Vsaj tako mi je bilo delovno mesto predstavljeno, čeprav je v oglasu pisalo, da iščejo osebo za delo na blagajni. 

Težko ohranjam ta basic nivo opisovanja zgodbe, saj me vedno znova prime, da bi šla v detajle, opisala vsako malenkost, japala o tem kako mi niso želeli pravično izplačati potnih stroškov in kako smo to na koncu rešili, vse z namenom Yo! Keep it real. Ta želja po resnici me bo pojedla. Fak.

Vem, da bi marsikdo rekel Pa dej, get over it, sam pejt naprej, lajf je pač tak, nimaš kej in jz bi odgovorila Ok boomer, ker ne želim, da je to moja realnost. 

Nočem živet v svetu kjer je to normalno. Nisem robot in tudi ne želim biti. Želim biti človek s čustvi, z razponom čutit vse od globin do višin ter z vmesnim delom sebe ohraniti nivo razumevanja. Želim obstajat v svetu kjer sta empatija in komunikacija najvišji vrednoti. Takoj za ljubeznijo.

Za konec. Par stvari ne bom nikoli pozabila. Presenečenja na obrazu, ko sem omenila, da se mi ne zdi prav, da v celem delavniku nisem imela časa za malico in odmor. V živo videt s kakšno lahkoto lahko oseba v interakciji s strankami spremeniti glas tako kot Paris Hilton. 

Najbolj pa seveda boli spoznanje kako zelo so lahko zahrbtni ljudje, ki se ti smejčkajo v obraz.

Happy people make me nervous.

! U Č N E  U R I C E ! Nekaj malega o toksični pozitivnosti s strani meni dveh zelo ljubih psihoterapevtov <3

Faux Positivity Will Get You Nowhere! Nedra Tawwab

“There is this misconception that if we are having negative thoughts the best way to combat them is to turn them off and turn on happy, positive thoughts. 

Positive thinking is great when it is authentic, but when we are forcing it, and we actually feel sad, disappointed, frustrated, or angry, it prolongs our time with those uncomfortable emotions. 

We force ourselves to bypass emotions we consider negative because we have been told that we shouldn’t think like that, that we shouldn’t be negative. But sometimes negativity is required. 

Sometimes the negativity is the truth.

We don’t have to ignore how we’re feeling. It’s ok to just feel like it sucks for a while.

Forcing positivity is actually a way of denying emotions that we need to feel, and that is not a healthy strategy. We need to allow ourselves the grace to feel all of our emotions, whether they are positive or negative.”

What is toxic positivity? Alex Howard

“When we deny the truth and instead place a positive spin on what is happening.

Optimism is when we have a positive mindset which includes reality, we canfell hopeful, we can see positive in people and situations, but there’s not a rigidity where we are supresing and denying what’s going on.

Toxic positivity is often rigid and tight, it’s defensive and ultimately motivated and driven by fear. It’s about control of what we don’t want to feel, but we can’t heal what we don’t feel.”

Več.

Moje delo lahko podpreš tudi  s skodelico kave.
Ali več njih, da bo še več energije. Hvala <3