HAPPY

Sedem let. In tukaj se zgodba lahko srečno zaključi.
RIP Happy People 2012 – 2019.

PRVIČ 2012

Začetki HAPPY PEOPLE MAKE ME NERVOUS majice segajo v leto 2012. Majica seveda ni ostala neopažena in, če se držim časovnice in grem po vrsti kakor so si tudi sledila vsa obdobja Happy majice, lahko zraven navržem še kakšen sočen pripetljaj ali dva.

Kako točno je prišlo do ideje za ta napis, se sicer ne spomnim več, ampak popolnoma jasno se spominjam občutka kako so me Happy People nervirali. Nisem jih razumela, nisem niti znala dobro definirat kaj točno mi pri njih ni všeč. Če se vrnem še nazaj, se lahko jasno spominjam tudi tega, da sem bila precej angry kid in mi je šlo mnogo stvari na živce. Zdej, ko pomislim, je mogoče šlo tudi za zelo klasičen post-post-post-najstniški-uporniški-moment. Aveš, tisto, vse-je-črno-vse-je-depra-vse-mi-gre-na-živce-moment. Tudi lahko, ne bom zanika, ker trenutno nimam v rokavu nobenih drugih argumentov proti temu. Torej, imam idejo, naredim majico, prijateljčki so navdušeni, super.

f: Luka Prijatelj

RE — PRINT — 2014 za DOUM: Preobrazba (skupinska razstava), Ljubljana

Naslednji ponatis se je zgodil dve leti kasneje in sicer januarja 2014 za prvi DOUM (Društvo mladih oblikovalcev in umetnikov) dogodek z naslovom Preobrazba, kjer se je predstavilo veliko mladih talentov, med drugim je bila to tudi moja prva (skupinska) razstava.

Happy turneja se nadaljuje spet poleti, ko začnem razstavljati tudi na umetniškem sejmu v Parku Tabor (uff, nostalgija). Odziv je odličen, ljudi napis spravlja v smeh, kar je pravzaprav tudi namen. Potem pa se zgodi decembrski sejem. Kot ponavadi razstavim svoje stvari in se sramežljivo skoraj da ne skrivam nekje med stolom in (pod) mizo, ko do mene pristopi gospa, ki se takoj zapiči v Happy majico. Ker sem bila navajena na precej pozitiven odziv in smeh, ki ga ta prinese zraven, sem čisto avtomatsko tako reagirala tudi na njen O, kaj pa je to za ena majica, Happy people make me… Potem pa se je njen glas ustavil, pogled dvignil, nato pa mi je namenila par precej ostrih besed. Takrat se je zresnil tudi moj obraz in ostala sem brez besed. Želela sem objasnit, da gre za hec, vendar se gospa ni hotela motiti, ker je bila preveč skoncentrirana na svoj monolog, na pridigo o tem kaj je sreča in kako je bistvo našega življenja biti srečen. Bolj ko sem poskušala najti priliko, da ji povem, da se tudi sama popolnoma strinjam s tem, bolj sem lezla sama vase, bolj je rastel cmok v grlu. Gospa je po pridigi odšla do naslednje sejemske stojnice, jz pa sem ostala kot en kup nesreče in se spraševala wtf just happened. Ampak, če sem čisto iskrena, bolj me je zmotilo, da nisem uspela izrazit svojega mnenja, kot to, da sem dobila negativen fitbek.

Ker, vedno sta dve zgodbi, dejmo se zato poslušat. A ni tako?

RE — PRINT — 2017 za Pirate Piška /PLATONIK/ Pop Up Shop, UAUU, Ljubljana

Tretji reprint je bil precej smešen. Na devet majic mi je uspelo natiskat napis HAPPY PEOPLE MAKES ME NERVOUS. Ta S je bil sam smeh in čisto ponesreči. Če na hitro strnem celo zgodbo, je do dodatnega S-ja prišlo zaradi tega, ker sem izgubila prvotni dizajn in sem morala napis oblikovati še enkrat. OK, oblikujem napis, sprintam, osvetlim sito za sitotisk, natiskam majice, zlikam, zložim, spakiram, prinesem v UAUU, kjer so me gostili za pop up event, majice obesim na stojalo in eno na steno. Pa pride mimo Sara in reče Ej, a se ne napiše MAKE ME NERVOUS? Smeh! Sam smeh! Glede tega zatipka sem dobila ogromno odziva. Takšnega in drugačnega, vsi so se mi zdeli simpatični in zanimivi. Najbolj mi je ostalo v spominu, da se je nekaterim napis z dodatnim S-jem zdel logičen češ, saj gre za reprint, sigurno je to neka Piška forica, valda ni delala dvakrat iste majice. Nekaterim pa se je napaka zdela grozna. Zakaj pa ne.

V spominu mi je ostal tudi naslednji pripetljaj. Po res, res, res dolgem času se odločim, da sponzoriram objavo na facebooku, saj sem na spletno stran ravno naložila novo zalogo majic in nahrbtnikov. Torej, sponzoriram objavo, s prijateljicami pa se po tem odpeljemo za par dni v Bohinj. Na koncu dneva se vsedemo na pivo in takrat se spomnim na objavo, zato preverim, če je bilo kaj odziva, odprem facebook in nato spet smeh! Komentar pod objavo je vrh cele I know I made typo! Sorry – Not – Sorry situacije. Pač, tudi to je simpatično. Jgb.

RE — PRINT — 2019 za Pirate Piška POP UP Shop ///, Atelje Benik, Ljubljana

Po vseh teh letih še vedno občasno dobim mejl, če imam to majico mogoče še na zalogi. Še vedno. Zato sem se za letošnji pop up shop odločila, da naredim še en reprint. Tokrat brez tiskarske napake. S tretjim reprintom pa se je zgodila tudi neka druga zgodba. Prvič lahko s prstom pokažem kdo so ti Happy People, ki me tako živcirajo. Končno.

Zadnje čase me nenormalno živcira toksična / fake pozitivnost. Nasveti, ki izhajajo zgolj iz tega, da je bolje biti pozitiven kot realen. Primer. Mačko pobegne pa so prvi odzivi sej bo prišla nazaj. Res? A to vidiš v kristalni krogli? Piše v kartah? Ali pač vidiš v prihodnost? Fak! Seveda, več kot nujno je potrebno razmišljati pozitivno in verjeti v dober končen razplet, ampak izjave primera zgoraj so toksične. Razumem, da so dobronamerne, ampak vseeno, c’mon, da se povedati tudi drugače. Pozitivnost se mi zdi toksična tudi takrat, ko si ne pustimo čutiti, uff, negativnih čustev. Otepati se vsega kar je na naši temni polobli. Ne, to nima smisla. Čustva so negativna takrat ko jim mi damo nalepko negativna. Če jim samo pustimo, da so taka kot so, se z njimi soočimo, jih predelamo in spustimo, potem bomo imeli na dolgi rok veliko manj problemov. Nikoli pa se jih ne bomo znebili, če jih držimo v sebi, ali se s čustvi nočemo / ne moremo / ne znamo soočit in se raje zatekamo k t.i. toksični pozitivi. Da ne bom dolgovezila, o tem so pisali že mnogi, tako, da je verjetno bolje, da si na to temo prebereš kakšen bolj poglobljen zapis. Tudi Osho je govoril in pisal o tem (ja, ja, vsi, ki smo gledali Wild Wild Country imamo sedaj do njega mešane občutke, ampak tukaj se najdeva).

Neopisljiv je tudi ta občutek. Sklenjen krog s katerim lahko popolnoma mirno zaključim HAPPY PEOPLE MAKE ME NERVOUS zgodbo. Zavedanje, kako je ena bela majica z ariel-bold-font napisom v zadnjih sedmih letih pustila tak pečat in kaj je na koncu pustila meni. Na tem mestu tudi hvala vsem, ki ste del tega Happy plemena. Aja, še to, prvič v lajfu se mi zdi, da sem happy, aveš tako, iskreno happy. No, to!, črno na belem, da lahko preberem v trenutkih, ko bom mislila drugače.

#PIŠKA11YO L I M I T E D EDITION OF 11
Happy People — Organic cotton —
Hand print — Fair Wear — Unisex

Size XS / S / M / L / XL

RE — PRINT — 2022 #PIŠKA11YO za 11. Pirate Piška obletnico

Zanimivo je kako se z leti spreminjamo in rastemo. Šele zdaj (če pogledam nazaj, yo) mi je jasno zakaj nastala ta majica in, če napis prevedem v jezik, ki mi je poznam danes, bi to pomenilo:

TOXIC POSITIVITY MAKE ME ANXIOUS.

Že od nekdaj nisem našla skupnega jezika z ljudmi, ki so polni besednih zvez kot na primer: Sej bo, Ne se sekirat, Drugim je še slabše, Moraš vzet za dobro, Takle mamo ali pa so se raje v velikem loku izognili debati, ki je bila, recimo temu, pretemna. Kaj je tema? Kaj je temno? Ali ni ravno to tisto kar nas naredi pristne v vsej svoji polnosti? Yin in Yang. Ni vse samo sončna poljana, ampak so tudi brezna in čeprav je sila strašno, nam pogled v notranjost lahko razkrije veliko več lepote kot si to sploh upamo priznati.

Toxične so ženske, ki zavračajo jezo. Toxični so moški, ki zavračajo nežnost. Toxični so ljudje, ki si ne dovolijo biti to kar so.