Re—Cap—2023

Tako kot se je na Piška piše blogu že večkrat pripetilo, tako bi lahko tudi ta zapis začela z Dragi dnevnik.
Ker so stvari, ki mi ležijo na duši. Ker si želim biti iskrena. Ker ne želim skrivat ali prikrivat svojih misli.

Also, če bi želela clickbait naslov, bi to lahko bil tudi Dragi dnevnik, to je bilo najslabše leto mojega življenja. Dramatiziranje na stran,
ampak resnica ni daleč od tega. Ok, saj so vedno težki trenutki, itak, klasični ups and downs, ampak lansko leto gladko premaga vsa leta poprej. 

To je bilo leto spopadanja s hudo depresijo, brejkupom, poslovila se je nežna mačja duša po imenu Lola Panakota<3 (iz srca največ in najbolj hvala vsem, ki ste z nakupom nalepk prispevali za njeno zdravljenje<3), vzdrževanje treh high maintenance prostorov ter še par mega fejlov, ki so mi vzeli motivacijo za ustvarjanje, nadaljevanje, realno, za karkoli.

Oprosti za ta zasip. Želim, da veš, da vsakič, ko se umaknem, za tem stoji dober razlog in, da to niso nonšalantne odločitve.
Želim, da tudi veš, da za vsemi stvarmi, ki obsegajo Pirate Piška brand, stoji ena oseba, ki je v prvi vrsti človek.

Nič več. Nič manj. Jz.

Snujem plane, ki se nikoli ne uresničijo. Prirejam dogodke, kamor nihče ne pride. Pišem članke za revije, ki nikoli ne izzidejo. Ne morem več. Utrujena sem.

Marsikdaj slišim, da navzven zgleda kot, da furam super biznis, ampak realnost je žal direktno nasprotje. 

Vsi lanskoletni pop up dogodki so bili zelo slabo obiskani. Ok, se zgodi, pa je enkrat vreme, drugič ni pravi dan, tretjič pa *vstavi poljuben razlog*. Četudi me je to vsakič znova potrlo, sem nekako računala na december ter, da lahko vsaj malo zbalansiram ta manjko, pa je bila prodaja v najbolj potrošnem obdobju leta še bolj porazna kot tekom leta.

Za najbolj realen in surov prikaz kaj pomeni “porazna prodaja” naj
omenim, da v decembru nisem prodala niti enega darilnega paketka.

Zero. Nada. Niente.

To mi ni težko povedat. Ni me sram.
Ker vem, da sem dala vse od sebe.

Decembrske paketke sem pripravila v sodelovanju s Polono iz Kolektiv 22 in Patricijo iz Haven home in neizmerno uživala(!!!) v pripravi in načrtovanju in vsemu kar se temu pritiče. Paketki so bili mega dodelani in domiselni (vsaj imho), nimam pojma kaj je bilo tisto premalo, da nisem prodala niti enega. Si predstavljaš, niti enega?! Kr waw.

Nevem kaj točno delam narobe, da se mi je v zadnjih parih letih zgodilo tok enih failov. Da sem se dogovarjala s tremi različnimi ljudmi za snemanje videa, pa se na eni točki noben ni več javil na telefon. Ali pa, da sem po dveh dneh klicanja, da bi preverila, če datum in ura za fotošuting še držita, prejela odgovor “Nehi me klicat in težit” in ostala brez fotografa. Naj na tem mestu samo omenim, da ne znam težit in, da bi si srčno želela, da bi to znala! Ja!

Ali pa recimo, ko je bila že v teku optimizacija spletne strani, pa sem za to nalogo izbrala osebo, ki na socialnih omrežjih obljublja korekten odnos, kakovost ter še več od največ, sem bila prepričana, da bo to sodelovanje tako kot mora biti, dokler se je tudi ta oseba nehala oglašati na telefon. Na koncu sem jo po sporočilih prosila, če mi lahko vsaj javi trr, da nakažem za tisto kar je bilo narejeno (četudi ni bilo do konca), se ta oseba ni javila. Ampak, valda, nasedla sem marketinškim foricam. Važno, da si folk hypa ego na socialnih omrežjih. Kasneje sem zvedela, da nisem edina s podobno zgodbo ter, da obstajajo še hujše. Žal mi je, da o tem nihče ne spregovori in, da lahko ista oseba še naprej prodaja popolnoma popačeno marketinško zgodbo. Ne morem se načudit s kakšno lahkoto ti vsi jejo z roke, če znaš na socialnih omrežjih prodajat zen in spiritualnost in čuječnost. FUJ. Kakšne ogabne marketinške forice.

V zadnjih letih se je nabralo kar nekaj projektov, ko kljub temu, da sem si prelomila hrbet, to ni upravičilo standardev, ki so bili postavljeni tako visoko, da jih žal nisem uspela doseči. Sama sem se na svojo veliko srečo uspela naučiti kdaj z glavo skozi zid in kdaj stopiti korak nazaj, kdaj (za)dihat. Ampak težko je nadaljevat, vstat in it naprej, ko so usta polna grenkega priokusa. Res težko. 

Pa seveda moji najljubši *sarkasm mood on* unsolicited nasveti. Od kje? Zakaj? Iz kakšnih vzgibov? People! Plis! Stop! Zelo rada se pogovarjam in poslušam nasvete, ampak z izbrano peščico. Np, naj izpade snobovsko. Ampak ravno to me rešuje, da se obranim balasta s katerim me zasipajo tisti, ki o meni ali o mojem brandu vejo bore malo, mejbi vrstico ali dve in se čutijo, da me morajo mal podučit. Ne. Hvala. Bai. 

Sto ljudi, sto čudi in tako se najde tudi oseba, ki je na misiji, da mi dokaže, da je težko (ali najtežje na svetu) najti lokacijo pop up dogodka, da nimam poskrbljeno za turiste ter, da nimam pravilno postavljenih cen.

Torej, oseba, ki ne razume, da je podhod pod površjem, da turisti niso moja ciljna publika (čist valid osebna odločitev, zakaj tako mejbi ob kakšni drugi priliki), o cenah pa se je neizmerno težko pogovarjati z nekom, ki te po monologu o tem kako nič ne štima vpraša s kakšno tehniko tiskam na majice? Am. Wait. What. Šele po tem, ko mi rečeš, da cene niso ok, me vprašaš o tehniki izvedbe? Aha. Ok. 

Obisk, ki je trajal več kot polovico odpiralnega časa, je v meni vzbujal tako žalost, da sem non stop iskala možnost pobega, ampak, ja, kot gostiteljica se žal ne morem nikamor skrit. Čeprav je bilo grozno, sem bila na koncu dneva najbolj ponosna, da sem kljub težkemu depresivnemu obdobju uspela speljat pop up dogodek ter bila presrečna za peščico ljudi, ki me je prišla podpret, hvala <3

To je bil niz random nepovezanih zgodb zadnjih nekaj let, ki so mi ležale na duši. Def jih nešteto še manjka. Vsaka zase so vzele voljo po sodelovanjih, vse skupaj pa so umorile željo po ustvarjanju. Priznam, nekatere situacije so mi tako off in nerazumljive, da traja kar nekaj časa preden zapustijo moj spomin in  se lahko poberem in grem dalje.

Ne razumem ljudi, ki so zmožni za (dober) marketing lagati, ali uporabljati psihologijo ustrahovanja, ali pa tako brezbrižno slikat popolnost in zakrivat neprijetno resnico. To grajenje vsebine brez vsebine, ta toksična pozitivnost, hype sebe in zatiranje drugih. Ne morem. Ne želim. Ne dovolim.

Predvsem pa večkrat ne razumem sebe in zakaj se me vse tako dotakne.

Vsi ti pripetljaji so se tako začeli povezovat v začaran krog negativnih občutkov. Načeli so moj mental health
in lani, pa ne ponavljam tega zaradi želje po dramatičnosti, ampak lanski dogodki so bili res kaplja čez rob. 

Če sem prej napisala, da struglam z željo po ustvarjanju, to tudi pomeni, da struglam s pojavljanjem na socialnih omrežjih. Da ne najem jezika, da se povežem, ker imam tako močen social anxiety, da me mega močno stisne samo ob misli, da bi morala objavit story, kaj šele na feed. A da bi kej posnela? Uff, umrem. Ne, ne gre se za to, da imam tremo, da moram samo preko sebe, da bo z vajo boljše, da moram ven iz svoje lupine, iz cone udobja. Ja, vse to drži, ampak social anxiety je več kot samo nalepka, da poimenujem svoje nelagodje, ki ga čutim ob izpostavljanju. Mnogo več kot samo nelagodje.

Popularno je delit svoje spiritualne prakse, morning routine, kavice in henganje in veliko teh stvari je z mano že večji del mojega življenja,
ampak jih želim obdržat samo zase. Lahko bi delila svoj rich inner and outer world, pa še nisem našla načina, da bi to lahko storila (yo). Help me.

Kaj potem še lahko delim? Aha, kreativni proces. Obvi. Ampak takrat sem v svojem zenu in skoraj vedno pozabim dokumentiram kaj počnem. Zakaj? Zakaj? Zakaj? se borim z enimi in istimi mlini na veter že toliko časa? Srsly. Zakaj? Dej posnemi že tist reel and get over it. Ja. Ampak konec dneva sem tudi samo ena oseba. Ni samo reel, ampak je vse. Dobesedno.

Ok, to je bilo nekaj malega o mojem notranjem svetu, zdej pa je čas, da se preseliva še izven mojega možgana.
Lani smo se 15–krat družili na pop–up–ih, 1–krat na Giveawayu ter 3–krat proslavili izid nove kolekcije.

POP UP DOGODKI (2023)

21. Marec — Pirate Piška x Brinas collab — Prvi pomladni dan — pop up
15. Maj — Pirate Piška x Lucijan Prelog collab — PP x LP — Guilt
1.– 3. Junij — Junijski Pirate Piška piknik
21. Julij — Poletni pop up
1. – 3. September — Septembrski summer sale pop up
19. – 21. Oktober — Sejem Narava zdravje
15. November — Piške so prima giveaway
7. + 8. + 15. December — Decembrski pop–up–i

KOLEKCIJE (2023)

Pirate Piška x Brinas — Girls Gang Bloom Forever — Prvi pomladni dan (2023)
Pirate Piška x Lucijan Prelog — PP x LP — G U I L T (2023)
PIŠKA11YO Vrečke za 11. obletnico (2022/23)

Eno leto sem vabila na pop up dogodke v podtalje ljubljanskega podhoda, da bi prinesli sončne žarke tudi v podzemlje ljubljanskega centra. Redko kdo se je odzval mojemu povabilu in sem zato toliko bolj hvaležna vsem, ki ste si vzeli čas in mi namenili ljubav s svojim prihodom. Eni enkrat, drugi večkrat, vsi pa enako pomembni v zgodbi, ki mi je dajala zagon, da sem Pirate Piška postojanko vzdrževala pri življenju eno leto in en mesec.

Ampak za zaveso velike steklene izložbe se je skrivalo veliko problemov.

Prvi je seveda (namerno bom izpustila celoten proces nastajanja kolekcije, ponatisa, priprave, itd, ker to je druga zgodba) prevoz Mengeš – Ljubljana – Mengeš in, ker nimam izpita za avto, to izgleda tako, da vse stvari vozim gor in dol z avtobusom. V vseh teh letih lahko rečem, da sem že NINJA LEVEL PRO kar se tiče optimizacije pakiranja (ker je važno katere stvari odnesem kater dan, kaj potrebujem, pritisk, da kaj ne pozabim in tako dalje). Pač, res sem PRO. Ampak četudi je temu tako, mi moje telo tiho, a vztrajno, govori, da bo potrebno najti drugo rešitev. 

Drugi problem pa so bile luči, da smo se sploh lahko videli. Mal pretiravam, ker je bil to na koncu še najmanjši problem, ker to lahko rešiš z novo žarnico, stene pregradiš in zaščitiš, čike pred vhodom pometeš, težave so predstavljali tudi stalni in naključni rezidenti podhoda. Bizarnih in težkih prigod je bilo malo morje. Po drugi strani pa mi je bilo super, ko so se pomešali gostje, ki so prišli na obisk v katerega od sosednjih dveh placov, Hupa Brajdič ali Cirkulacija2, ampak, roko na srce, tega je bilo zelo malo. Ničkolikokrat sem slišala, da naj imam odprto v času, ko je živ žav tudi pri sosedih, da se publika malo pomeša, ampak, kako naj rečem, mogoče je to del slovenske mentalitete, v večini primerov, ali pa, če za lažji prikaz to ponazorim s številkami, 9/10 ljudi se kljub obisku sosedov ni ustavilo še pri meni. 9/10. To je kar žalostno. Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da to ni nič osebnega. Da to nima veze z mano. Dolgo časa.

Ljudje so mimo hodili s sklonjenimi glavami ali pa pogled radi umaknili v drugo smer. Takrat tudi piškoti, sladka kava in mandarine ne pomagajo. Čuden občutek, ko sem čez velika steklena okna spremljala dogajanje, ki se je odvijalo mimo mene. Itak, na tem mestu že slišim glas, ki reče Ja, pa moraš ven in med ljudi in obesit zastavo in postavit reklamo! Aha, želiš reči, da moram špilat klovna zato, da privabim ljudi, da mi namenijo drobtinico pozornosti? Am. Ok.

Na drugi strani mesta pa je bilo zanimivo spremljati
nasmejane in zadovoljne obraze iz novega centra Rog.

Na eni strani obiskovalcev, ki si želijo dogajanja in na drugi tistih, ki so se udeležili sejma, ker si lahko privoščijo najem stojnice za tri dni ali tistih, ki so v centru razstavljali s povabilom. Sama žal ne spadam ne v prvo, ne v drugo skupino, znajdem se v tretji, ki z odporom spremlja gentrifikacijo Ljubljane. Rogu se približam le v gruči ljudi, ki protestira, hkrati pa razmišljam tudi o tem, če bom mogoče drugo leto primorana (pa se mi res zatika v ustih ob tej besedi), da se tudi sama preselim v te spolirane prostore.

Mislila sem, da se lahko upiram, če imam svoj prostor v podhodu, ampak to je bila samo še ena
naivna punk ideja,ki se je izkazala za malenkost preveč utopično, da bi zdržala svojo prvinsko držo.

Veliko sem razmišljala o tem in veliko jeze je bilo v meni. Kaj sem dojela? Še vedno razmišljam in nimam odgovora. Vse stvari se selijo in pakirajo v lepo zavite škatlice in meni se zdi kot, da ostajam nekje zadaj. Čudi me dejstvo kako so naenkrat vsi pozabili nasilno deložacijo avtonomne cone Rog, ampak to verjetno zato, ker živim v bubblu in držim svoj stand in ne pozabim stvari tako hitro. Pišem popolnoma odkrito in brez cenzure in stojim za svojimi besedami, obenem pa se počutim nelagodno, če se ob koncu letošnjega leta znajdem v prostoru, ki ga tako mrzim. Itak, pa pejdi drugam, pa drži svoj stand, pa najdi drugo rešitev. Ja, z največjim veseljem, ampak žal v teh kapitalističnih časih velja enačba držati svoj stand = biti broke. Zadnjič se je na kavi razvila čudovita debata o vsem mogočem, tudi o tem kako ni point samo preživeti, point je živeti<3 To je enačba, ki bi morala veljati.

Želim si obiskat Japonsko, želim potovati. Želim si tiny house sredi gozda, želim si dom.
Želim si dobre hrane, želim si vrt. Želim si varnosti. Ljubezen. Mir.

Pred novim letom sem to zgodbo s podhodom zaključila. Stvari smo spakirali v avto in se odpeljali iz ljubljanske postojanke. V studiu mi že malenkost primanjkuje prostora, ampak se veselim, da fizično in metaforično združim esenco pop up prostora iz podhoda ter obstoječega Piška studia. Vidim potencial in obračam nov list. 

Konec decembra sem tako zaprla eno težko poglavje preteklega leta in se močno, močno, močno opirala na simboliko novega leta ter si močno, močno, močno želela, da bo letošnje leto prizanesljivejše. Da bo milo in polno ljubezni. Samo to bi. Hvala <3

Čeprav sem par vrstic višje napisala, da ne čutim sramu, ko naglas govorim o svojih fejlih, mi na vsake toliko intrusive thought prišepne, da pa mogoče ni najbolj pametno pred celotnim občestvom vesolja razgaljat sebe in svoje poglede. Intrusive thoughts živijo rent free v moji glavi od kar pomnim, zato se res res res trudim, da jih preslišim, včasih mi gre bolje in včasih slabše, ampak dejstvo je, da se ob pisanju vedno počutim lahkotneje, fact 1. Sram je zelo priučen občutek, fact 2. Trenutno pa plavam nekje vmes, fact 3. 

Razgaljena. Ranljiva. Senzibilna. Jz.

Čutim, da lahko na tej točki počas zaključim.
Da sem iz duše iztisnila vse kar sem želela. 

❯ ❯ ❯ ❯ ❯ Preden v upanju na ponovno snidenje pomaham v pozdrav, bi rada s tabo delila še oglas za asistentko_a, saj bom v tem letu bom iskala pomoč za ❯ ❯ ❯ ❯ ❯

Asistenco pri vodenju delavnic
Pomoč pri zadnji fazi sitotiska
Prevzem in pripravo materiala
Produktno in lifestyle fotkanje
Snemanje video vsebin

Izkušnje niso potrebne, pomembno je, da te opisano delo interesira ter, da si
kreativna in samoiniciativna oseba, imaš lasten prevoz (studio se nahaja v Mengšu)

Minus dela za Pirate Piška brand je nekonsistenca dela, kar v praksi pomeni 1–2 na teden fiksen termin + dodatni termini ob povečanem obsegu dela

Plus dela za Pirate Piška brand je pridobljeno znanje, prijetno vzdušje in skupne malice (veliko mi pomeni, da hrano delim z ljudmi, ki so mi blizu, obožujem brunche in pice iz studio pečke in si želim, da je tudi to nekaj kar si deliva in uživava skupaj)

Pogoj dela za Pirate Piška brand pa je dobra komunikacija, vso delo, ki ga obsega brand, se pa priučiti in imam široko polje potrpežljivosti in volje po predajanju znanja, žal pa ne bova purfekt match, če imaš težave s komunikacijo, verjamem, da ni stvari na svetu, ki se jo ne bi dalo zmenit in, če misliš enako, mejbi sva match

Če se prepoznaš v zgornjem opisu, mi prosim piši na hello@piratepiska.com <3
Ali pa posredujej ta oglas vsem za katere meniš, da bi jih to delo zanimalo, hvala <3

Ponujam mesečno plačilo, stroške za prevoz in malico. 

LGBTQIA+ Prijazno mesto <3

Hvala, ker si ostal_a do konca.
Mi veliko pomeni. Samo ljubav.

Moje delo lahko podpreš tudi  s skodelico kave.
Ali več njih, da bo še več energije. Hvala <3

Lp,
Piška