MENI ZAPRI

Dragi dnevnik, 13.Marec — 30.April

Če se še enkrat ozrem nazaj in grem skozi vse stvari, ki so se zgodile, nope, še vedno jih ne uspem strnit v neko smiselno celoto. Bile so dobre stvari, bile so slabe. Tako kot ponavadi. Sama zares nisem občutila (pre)velike razlike. Seveda, bilo je ogromno problemov vezanih konkretno na dotično situacijo, ampak tudi sem na tak ali drugačen način uspela rešit. Pač, kot ponavadi. Razmišljam in vlečem paralele iz ene druge situacije. Enkrat sem namreč to že doživela. To, izolacijo.

Pred dobrimi sedmimi leti sem se iz Ljubljane preselila nazaj na vas (ok, jz rečem vas, uradno je mesto na podeželju, ampak nima veze, potejto–potato). Čeprav sem imela ogromno strahov in pomislekov, so me prijatelji mirili z mislijo, da bo vse ok, da saj se ne selim na ho–ho–ho konec sveta. Res? Počasi je postala razdalja prevelika ter naše vezi rahljati in kmalu sem bila soočena z okolico, ki mi je bila tuja. Po dinamiki, energiji, načinu vsakdanjega življenja. Tok negativnih misli in osamljenosti je na srečo prekinila priložnost prenove dedkove delavnice. Zgradila sem svoj drugi dom in ta me je rešil marsičesa. Še vedno me.

Verjetno sem zaradi tega v zadnjem mesecu večkrat dobila občutek, da ne razumem zakaj taka panika ob (samo)izolaciji. Izključno ob (samo)izolaciji, ne ob problemih, ki jih v karanteni doživlja marsikdo, vključno z mano, in so povezani s finančnimi, socialnimi , družinskimi ali partnerskimi težavami.

Še najbolj pa se počutim odtujena ob misli, da je ljudem dolgčas. Tko, sori, kaj? Ob toliko knjigah, filmih, online predavanj, vadb in joge ter vseh tistih opravkih, ki so nas čakali že celo večnost, pa smo jih do sedaj gladko zavračali z izgovorom nimam časa. Razumem, marsikomu energijo jemljejo situacije povezane s službo in posledično finančnim stanjem, vse to razumem in sama sem na istem. Razporejanje zadnjih evrov med hranopoložnice–vse–ostalo je težko, zelo–zelo–zelo–težko, kljub temu je ena računica zelo preprosta. To, kam usmerjamo svoj fokus. Položnico bo v vsakem primeru potrebno plačat in hrano postavit na mizo, ampak nikoli ne smemo pozabit, da imamo to moč, da se ne spustimo v spiralo, ki nas še dodatno vleče k tlom s katerih je potem neznansko težko vstati. Vsi smo bili že kdaj na tleh in vemo, da je tam sila neprijetno. Da boli. Tja nas vlečeta stres in panika. Vem, lažje govoriti kot storiti. Ampak treba je prakticirat in tudi to je samo (mentalna) vadba s katero smo boljši, če jo redno prakticiramo. Uff, ja, ja, to je ta moj dobronamerni #smartass moment, ampak, če je meni uspelo nardit par možganskih premikov, ne vem zakaj ne bi še komu. Ni tako težko kot se mogoče zdi na prvi pogled. Ta filing, ko se zaveš, koliko malo je potrebo, da s serijo majhnih korakov dosežeš velike spremembe in ta občutek želim deliti tudi s teboj. Ej, maš to, mam to, greva skupi.

Dragi dnevnik, časi so čudni. 

This whole world is wild at heart and weird on top.
David Lynch; Wild At Heart

Petek, 13. Marec 

Včeraj sem dojela, da to ni več hec. Ok, to se sedaj bere kot, da sem ignorant af, ampak v poplavi informacij z njimi žongliram kakor vem in znam. Glede na to, da sem zelo kritična do sistema in občutljiva na krivico in bullshit, sem morala na neki točki omejit spremljanje novic, ker vem kako me to lahko potegne vase ter posrka, občutki praznine in nemoči pač ne morejo hranit energije za ustvarjanje.

Torej, najprej doživim izropano trgovino, potem sem priča klicu iz madrida, kjer je že začel veljat popoln lock down, potem grem na pivo in izvem, da se zapirajo kinodvorane, lokali, vse. Potem grem še v drugo trgovino in doživim še isto. Bizaren je občutek, ko se zavem, da frikiram ob misli, da ne bom dobila banan. Mal first word problem, vem, ampak to so misli, ki mi švigajo čez možgan. Ok, banane sem potem dobila, zato se vrnem nazaj v zavetje svojega doma, stvar spet nekako odmislim in nadaljujem z dnem tako kot z vsakim.


Sobota, 14. Marec 

Vikend je vikend. Tako kot vsak drug. Na izi. Spremljam novice in mal obolevam.


Ponedeljek, 16. marec

Štartam tako kot vsak ponedeljek. Ne čutim nobene spremembe. Nadaljujem v svojem bubblu.

 

Torek, 17. Marec

Stvar je vedno bolj resna, veliko se pogovarjam s prijatelji in nasploh želim zaobjet to idejo o virusu in o tem kako je v–e–s svet trenutno v karanteni. Noro. Bizarno. Mindblowing. Ne glede na to koliko informacij pojem, tega še vedno ne uspem skompresiram v neko (smiselno?) celoto. Napišem (self)isolation.


Sreda, 18. Marec

Veliko delam jogo in sem navdušena nad vsemi tečaji, ki so kar naenkrat preplavili internet. Đabe predavanja, đabe e-knjige, đabe vse. V enem trenutku imam na kompu odprtih malo morje zavihkov in vse bi rada pregledala in prebrala. V enem trenutku se mi zdi, da sem obkrožena s preveč vsebine, ki mi jemlje (delovni) fokus. Ker, še vedno, se držim urnika in delam tako kot delam vsak normalen delovni dan.


Četrtek, 19. Marec

Po enem tednu dojamem, da se preprosto ne morem poistovetit z vsem kar ljudje pišejo na socialna omrežja. Kdo ali kaj dafak je ta dolgčas? Ne štekam.

Toliko predlogov za preganjanje dolgčasa, da sem se resno zamislila nad tem kaj ljudje drugače počnejo v svojem prostem času? A nimajo na Netflixu / HBO / IMDB seznama nepogledanih filmov še vsaj za naslednjih par let? Zloudanih filmov za katere nikoli ni časa? Polnih knjižnih polic s katerih lahko končno obrišejo prah? Si grejo tisti, ki živijo v paru ali s cimri res tako prekleto na živce, da se ne znajo več pogovarjat in prosit za svojih 5 minut? Nevem, ne razumem. Me pa zanima, ker vem, da izhajam iz čist svoje pozicije in me zato zanimajo tudi druge. Kje je težava? Valda, na polno štekam, da je vsem, ki jim druženje daje energijo in smisel, trenutno zelo težko, ampak trenutna situacija je več kot odlična prilika za skok vase, raziskat sebe in se (znova) najdt. Nevem, mogoče sem res preveč introvertiran. Želim vedeti kako razmišljajo tudi ostali. Res me zanima.


Petek, 20. Marec

Tako kot marsikomu, je tudi v Pirate Piška Shopu promet padel skoraj na nulo, zato sem se odločila, da pošljem v svet pobudo preko katere ljudje lahko podprejo moje delo s simbolno vrednostjo ene skodelice kave. Za vsako sem iz srca hvaležna.

O iniciativi Buy Me A Coffee sem napisala tudi blog. Ker je super projekt. Ker sem želela v skodelico zajet vse tiste reči ustvarjalnega procesa, ki niso vštete v računico in ponavadi ostanejo očem skrite. Izpostavila sem par konkretnih dejavnosti za katere je suport v taki obliki več kot dobrodošel.

P.S. Največja ironija je pa to, da sem imela ta projekt pripravljen že vsaj dva tedna preden se je začela ta norija z virusom in ko je bilo jasno, da nešteto poti vodi samo še navzdol, je bila skodelica kave skoraj edina možnost, da se vsaj z eno potegnem navzgor.


Sobota, 21. Marec

Prvi pomladni dan. Za danes je bil planiran uradni izid novih ročno potiskanih majic, vendar se mi je to zdelo neprimerno. Odločila sem se počakati na čas, ko bo nova kolekcija lahko zacvetela v polnem pomenu  besede. Na majici piše ROSE /ɹəʊ𝙯/ PAST PRESENT FUTURE in to kar je bila moja inspiracija pred meseci, danes dobiva čisto drugačen pomen. Več na blogu.


Ponedeljek, 23. Marec

Uff ok, to je šlo pa že malo čez mejo. Tok sem hyper, da sem se mogla na eni točki zavestno ustavit, si vzet čas za jogo, gozd in reality check v smislu what dafak just happend. Klasična rutina, dva koraka nazaj, da grem lahko enega naprej. Ok, spucala sem glavo, namizje, vse mape vesolja mojega računalnika, spisala prioritete, si naredila urnik.

Ok, še enkrat, kaj dafak je bilo to? Moj večni problem prevečih idej in dejstvo, da me vse enako veselijo in bi vse naenkrat, se na eni točki pač spremeni samo še v nekontroliran kaos. Ker bi vse. Hiperaktivna do kraja. In največji fail tega? Da si dajem res ogromen pritisk, da vse stvari dejansko tudi dokončam. Ker je zame še večji fail, če stvari ostanejo nedokončane, O, ne, ne, to pa ne. Ta koš, kamor mečem prioritetne opravke, sprotne naloge in nove ideje se samo kopiči.

Iščem rešitve in ravnovesje med tem, da je stvari realno veliko ter med tem, da je stvari vedno veliko ter med tem, da sem samo človek. Z privat in brand lajfom. Stvari pač terjajo svoj čas in ne morem vsega naenkrat. Da ogromno štejejo tudi detajli, ki vzamejo tudi ogromno časa. Da ni vse samo v tisku, šivanju, produciranju. Detajli so tisti biseri, kjer se skriva največ zgodbe, pa smeh, pa modrosti, pa skrivnosti, pa osebni podpis. Učim se. Vsak dan znova.


Torek, 24. Marec

Vsak dan preberem eno pesem iz knjige Vsaka ljubezen je pesem; Najlepše slovenske ljubezenske pesmi po izboru slovenskih pesnikov. Ok, realno jih zmer mal več, ampak všeč mi je ideja ena na dan. Na tak način tudi npr. lažje preberem knjigo. Eno poglavje na dan.


Sreda, 25. Marec

Danes sem objavila Aketo o Pirate Piški. Nujno potrebujem fitbek. Kdo ste? Kje ste? Vaše želje? Predlogi? Vse. Ker ste meni vse.


Četrtek, 26. Marec

Negotovost, da ne morem splanirat določenih projektov, me je zmedla do te mere, da sem za en dolg trenutek izgubila fokus. Čutim kako lezem pod gladino, ampak zaenkrat še diham.


Petek, 27. Marec 

Sorazmerno sem ok, ampak cuker mi je padel že krepko pod nič, zato izumljam nove recepte in sladice so za popizd*t dobre.


Sobota, 28. Marec in Nedelja, 29. marec

Netflix maraton. My list je dolg in končno se lahko odkljukala par dobrih filmov, dokumentarcov in serij. Zelo vredno.


Ponedeljek, 30. Marec

Rabim interakcijo, rabim svežino, rabim hec. Odločila sem se za collab, kjer bomo družno skreirali eno majico. Na instagram storyju sem objavila poll in zdej čakam kaj bo nastalo.


Torek, 31. Marec

Po 24–urah je nastala Yo! Stay Strong majica!

Sreda, 1. April 

Ljudje me še vedno sprašujejo, če mi je kej dolgčas med karanteno, meni pa gre ob tem na jok. Najbolj neslana prvoaprilska šala.


Četrtek, 2. April

Današnji dan se je začnel precej boljše. Razlog je super iniciativa SUPPORT YOUR LOCAL GANG Giveaway [kopi pejst povabila] Zate smo združili naše ustvarjalne žilice in ti pripravili 30 dnevno ‘lokalno obarvani’ giveaway. Namen je vas pocrkljati in nam izraziti podporo v teh #ostanidoma časih. Vse kar moraš narediti je, da v naslednjih 30 dneh spremljaš spodaj označene profile in vsak dan sodeluješ pri enem giveawayu.

Tvoji lokalni ustvarjalci @frachella @giakiara @wearelena @reinkarmika @belobysonjaravbar @zuluzionofficial @bingelci @goodwill.si @absolucbd @brlogarka @janjavidec @negacosmetics @strikula @patsy_patsolina @ninaluba @klavdija.zupanc @dasaspottery @pulz_second_hand @boho_headwear @ateljedobrovoljc @sisi_sisishop @missvandelej @nezazehelj @organized.si @sarag.arts @ami_ceramics @woo_den_creations @vivasproject in zadnji dan še moja malenkost @piratepiska.


Petek, 3. April

Dobim prvo gajbico sadja in zelenjave. Uff, mal sem se načakala. Najprej, da sem sploh prišla v sistem, potem pa še malo, da je prišla na moj naslov. Razumljivo, padla sem v prvi naval dostave na dom. Presrečna ob vsebini gajbice. Fak, res, presrečna. Priporočam.


Sobota, 4. April

Končno najdem čas in presadim v–s–e rože.


Ponedeljek, 6. April

Ponedeljki in novi začetki so ljubav! Po krajši pavzi se Pirate Piška spet na polno vrača z novim izdelkom. Tokrat s čisto svežo Yo! Stay Strong majico.


Sreda, 8. April 

Tudi sveže natiskani LOVERS so pripravljeni na ljubimkanje.
P. S. Danes je polna luna v škorpionu. Še več ljubavi.


Četrek, 9. April

Prvič grem med karanteno na pošto. Mal ma treme, priznam. Potem pa v gozd za protiutež.
P.S. obisk pošte sem uspešno preživela.


Sobota, 11. April

Za Lolo Panakoto in Nori Kolačko sem končno naredila dve mreži za na okno, da lahko še ekstra uživata na soncu in na svežem zraku. To je bil eden tistih nimam–časa–projektov, ki sem ga odlašala čisto predolgo. Sploh ne bom povedala koliko časa, ker me je sram. 


Nedelja, 12. April

Spečem prvi kruh. Soliden.


Ponedeljek, 13. April

Nov ponedeljek, nova kolekcija ročno tiskanih unisex majic. Tokrat ROSE [ɹəʊz]. Zaenkrat je zaloga zelo omejena #fuckcorona.


Sreda, 15. Apil

Po štirih tednih dojamem, da sem zelo osamljena.


Četrtek, 16. April 

Prvič imajo socialni mediji name res negativen vpliv. Načeloma name sploh nimajo vpliva, ker privat ne preživim veliko časa instagramu ali facebuku in se mi zdi, da se znam kar dobro distancirat. V večih primerih tam najdem inspo kot pa kaj drugega. Ampak uff, v tem času pa mi je marsikaj prišlo do živega. Domača skladišča hrane, dolgčas, jamranje ali cinizem. Ne zmorem.

Zvečer me dobesedno reši in preusmeri tok misli video klic s prijateljčki <3


Petek, 17. April

Spečem kruh v pečki v delavnici, ampak pozabim na par osnovnih pravil, zato je hlebček po vrhu mal zažgan, ampak jbg. Poleg tega, ravno sem kupila ajvar in marmelado in se ne mislim odrečt temu kruhu.


Sobota, 18. April 

Neprekinjeno nadaljujem z delom, trudim se, mega se trudim, da ohranjam fokus in se ne pustim zvleči v brezno malodušja, ampak faakk noo. Nikjer se ne vidi, da dobesedno cele dneve preživim za kompom in v delavnici, ne navzven, ne bančnem računu. Šivam prototipe, planiram, povezujem koščke trenutne situacije in sestavljam kar lahko. Potem pa so tukaj še stvari, ki so izven moje kontrole. Obolevam, ker nimam fotk za nov kontent, ne morem do nove zaloge materiala in za povrhu na tej točki tudi ne morem več zbrat svojih misli.


Nedelja, 19. April 

Tapeciram vintage stol. Na polno se vržem v projekt, ker nisem ok in vem, da se bom mogla kmalu soočit z realnostjo, ampak mal zavlačujem.

Breaking point. Dojamem, da ni druge opcije, kot da zaprem shop. Jokam. Ta bolečina neizhodne situacije ko ni več drugih opcij, ko ne vidiš več drugih opcij. To tok boli.


Ponedeljek, 20. April

Na instič napiem FRIENDS, I’M SAYING THIS WITH SUCH A HEAVY HEART BUT Pirate PIška WEB SHOP WILL BE CLOSED TILL FURTHER NOTICE. Ugasnem telefon in se pokrijem čez glavo. V postelji obležim, ker mi ni do zajtrka.

Resnično sem upala in delala na tem, da bi se izognila tako črnemu scenariju, ampak mi ni uspelo.
Hvaležna vsem, ki so mi stisnili virtualen objem in z mano držijo pesti, da shop čimprej spet odprem.

Ta dan je bil krut, zato sem ga večino časa preživela v bližnjem gozdu. Mala ironija karantene, ampak v vasi, kjer živim, sem že dobrih 7 let pa sem šele sedaj odkrila kakšen neverjetno lep gozd imamo. Našla sem tudi svoj plac. Tak, odmaknjen od glavne poti. Tak, samo zame, kjer lahko ležim, meditiram, berem knjigo, jem zajtrk ali poslušam muziko. Res, ta mala ironija me vedno znova naglas nasmeji, ampak ja, saj veš kako pravijo, vse ob svojem času. Tko je. Rabila sem sunek vetra v glavo, objem narave in vonj dreves. Neki, da me je umirilo.

Danes je 420, zvečer sem proslavljala.

Danes se je začel tudi Fashion Revolution Week. Mamo to.


Torek, 21. April

Pirate Piška naročila. Par jih ne morem dostavit. S strahom sem napisala par opravičil in si razbijala glavo. Ti občutki me dušijo. S priprtimi očmi odpiram prvi odgovor. In potem drugega. In potem tretjega. Vsi razumevajoči in vzpodbudni. Hvaležna. Vsi vi, hvala za zaupanje. Ljubim vas.


Sreda, 22. April 

Dan zemlje.


Četrtek, 23. April 

Ta teden veliko berem. Kakšen balzam. Opomnik sama sebi, prosim, prosim, prosim, najdi več časa za branje. Če ga ne najdeš, si ga vzemi.


Petek, 24. marec

Cel teden preživim v delavnici. Dobesedno. Popravljam, premetavam, popravljam, šraufam, gradim. Mislim, da se nikoli odkar obstaja, nisem naredila take generalke. Spomladansko čiščenje v polnem pomenu besede. LOL, vem, čiščenje je No.1 karantensko opravilo, ampak res se rabila to prevetritev energij. V delavnici se je naselila marsikatera zgodba in čas je bil, da naredim prostor za nove. Veliko spominov je šlo čez mene. Predvsem pa je bil že čas, da sem pregledala ves šiviljski material, blago, barve, lake, orodja, ja, delavnica je res polna raznoraznih reči in sedaj tudi res lepo osvežena in z vsem na svojem mestu.


Sobota , 25. April

Ena od mucic, nevem še katera, začne lulat v posteljo. Mojo posteljo. Eno imam na sumu. Mucici, sej vaju imam neskončno rada, ampak fak of.


Ponedeljek, 27. April

Ponesrečen poskuh kruha. Trd ko kamen.


Sreda, 29. April 

Čeprav se aprila spominjam z mešanimi občutki, vseeno napišem newsletter. Plan je plan. Eno pismo na mesec. Tokrat je bilo to pismo iz karantene.


Četrtek, 30. April

Danes je dan za moj SUPPORT YOUR LOCAL GANG Giveaway. Resnično sem blownaway nad odzivom. Hvala.

Pa še ena dobra novica. Pač, meni se zdi res pomembna. Uspe mi najboljši kruh do sedaj. Po receptu za fermentirano testo, ki ne more neuspet. Hvala Rifuzl. Recept najdeš na njihovi spletni strani, prej pa priporočam še ogled tega videa. Najbolj važno je razmerje 430 g moke + 300 g vode + 2g kvasa. To je to. Za kruh ali pico.

Čeprav je bil ta april zame emocionalno tako muhast kot ponavadi to pripisujemo vremenu, sem kljub temu zelo srečna. Uff. Solzica.

BONUS 1. Maj 

Naj najprej samo na kratko osvežim spomin. Praznik dela (znan tudi kot prvi maj) je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, pa tudi največje praznovanje socialnih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi politično levega navdiha, ki ga nosi praznik, je bil prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopajoči dogodek za demonstracije različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin.

Pišemo leto 2020 pa smo še vedno precej oddaljeni od zagotavljanja osnovnih in delavskih človekovih pravic za vse prebivalce tega sveta. Ravno zato sta 1. Maj in 8. Marec še vedno zelo pomembna praznika, ko je potrebno opozarjat na vse nepravilnosti v boju za boljšo prihodnost.


Moje skromne želje ob prazniku dela

Da se družno zavedamo, da nihče od nas ne rabi biti za službene stvari na razpolago 24/7.
Da upoštevamo nek realen časovni okvir pošiljanja mejlov, recimo med 8–19.
Da imamo respekt do svojega kolega in ga ne prosimo, da službene stvari urejata med vikendi / prazniki / ali po 20.uri zvečer, če res ni nujno*.
*če službeno ne rešuješ življenja, potem ni nujno #tbh.
Da se znamo ločit od svoje službe in kvalitetno preživljat čas sami s sabo, prijatelji, družino.
Da znamo cenit slow–made–produkcijo in se upiramo temu kar nas uči turbo kapitalizem.

Da znamo ločit privat in službeno.
Kdo si kot človek ≠ tvoja služba.
Služba ≠ tvoja družina.

Predvsem pa podprite majhna podjetja, kupujte lokalno,
samo z roko v roki lahko krojimo boljšo prihodnost.

LP, Tjaša Piška

FUNFAKT1 13. Marca sem šla zadnjič in 30. Aprila prvič v trgovino odkar je začel veljati zakon o omejevanju gibanja.

FUNFAKT2 V tem času sem pojedla 2 kg arašidovega masla. Rok’s Peanut Butter. To ni reklama, je pač najboljši. Aja, plus, 300 g mandljevega masla.

FUNFAKT3 Največja ironija. Ja, hehe, moj lajf je ena sama ironija. Dejstvo je, da izredno rada pišem. Vedno bolj. To sem ugotovila med karanteno in zato je tudi nastal ta zapis. In kaj je tukaj tako ironičnega? To, da sem ničkolikokrat slišala, da s pisanjem bloga zgubljam čas in posledično denar, da tega itak nihče ne bere in še par sočnih v tej smeri. Zdej si rečem LOL, ker dejansko ni kaj za dodat, razen to, da v pisanju uživam in zato to tudi počnem. In seveda potihem upam, da kdo to tudi prebere. Vse ostalo me pa ne briga. Bai.

Share your thoughts