Yume 夢

P.S. Seveda ne morem mimo tega, da čisto na kratko omenim in prilimam par fotk iz filma, ki je glavni krivec za ta zapis in vse kar se je zgodilo pred in po tem.

Yume (Dreams, 1990) je zbirka osmih zgodb za katere je režiser Akire Kurosawa našel inspiracijo v svojih lastnih sanjah. Gre za med seboj nepovezane kratke filme, čeprav se nekateri liki pojavijo večkrat, predvsem pa za odnos človeka do njegovega okolja in narave. Zgodbe kot si sledijo v filmu // Sunshine Through The Rain // The Peach Orchard // The Blizzard // The Tunnel // Crows // Mount Fuji in Red // The Weeping Demon // Village of the Watermills

Razmišljam kje in kako začeti, da bo imel ta zapis vsaj nekaj smisla. V moji glavi ga že ima, ampak naj ga ima tudi črno na belem. Vse skupaj mislim, da se je začelo nekje proti koncu osnovne šole ali v začetku srednje, ko sem prvič gledala Sedem samurajev in kasneje še vse odlične Miyazakijeve animeje. Oboje sem imela kasneje priložnost gledati tudi na velikem platnu, na Tednu Japonskega filma, ko sem še kot biljeterka trgala karte v Slovenski kinoteki. Od filmov k puloverju. Par let nazaj sem si kupila pulover z napisom Tokyo ter letos še majico od all-time-favorite Princess Mononoke. Oboje nosim z istim namenom, češ, da z njima manifestiram potovanje na Japonsko, da se počutim vsaj malo bližje cilju. To pa še ni najbolj LOL del zgodbe, včasih sem še bolj smešna in hodim gledat japonske filme v Tokyo puloverju. Pač. Nazadnje sem gledala odlična Potovanje v Tokyo v Kinoteki in Tatiči v Kinodvoru. Mal patetično, ampak vsak po svoje. Jbg.

Zaljubila sem se in zaljubljena tudi ostala. Vedno znova jo odkrivam, plast za plastjo, in še vedno me preseneti. Ljubim, kako kako pristna je v svoji bizarnosti in iskreni lepoti. Ta kontrast. Torej, ljubezen o(b)staja in že od nekdaj si želim deželo vzhajajočega sonca doživeti tudi od blizu, vendar me je šele lani dobesedno in res močno stisnilo pri srcu (verjemi, ne pretiravam), ko me je prešinila misel kaj, če nikoli ne bom odletela na Japonsko. Od nekdaj je obstajala ta romantična želja in prepričanje, da enkrat pa seveda grem. Ampak lani me je pa prvič zadela misel na kdaj in predvsem kako? Mesečni prihodki pokrijejo le tisti osnovni iz-rok-v-usta-kind-of-lajf, meni in mojima dvema mačjima cimrama. Predolgo sem vstrajala v svojem malem svetu in premalo v svetu, kjer bi za svoje delo, trud, voljo in energijo, ki jo vlagam v vse kar delam, bila tudi pošteno plačana. Našparanega nimam nič. Vsakič, ko sem komu omenila kakšen zastoj srca mi povzroča misel na Japonsko, sem dobila (po večini) dva generična odgovora. Sej boš valda (enkrat) šla, ali pa Sej boš našparala, sej se znajdeš. Priznam, ob takih odgovorih ostanem brez besed, preprosto jih ne razumem. To ni imaginarna želja, ki jo lahko preložim na enkrat že, ali pa na nikoli. To je velika želja, ki obstaja tukaj in zdaj. Vedno bolj me spreletava občutek kot, da nikoli ne bom uspela zaslužit za povratno karto. Boli. Fakin’ boli. Slišala sem tudi Ahh, daj ne bodi tako negativna. Prosim? Prej realna. Hvala.

Veliko mojih idej prihaja iz lastnih izkušenj ali pa ideje dobim ob gledanju filmov. V naslednjem primeru je bilo to več kot očitno. Že nekaj let zapored želim v začetku leta nadoknadit vse za kar sem imela čez leto filing, da sem zamudila. Intenzivno hodim v kino in na razstave, poskušam nadoknadit vse zamujene kave in zimska depresija je več kot odlična za nadoknadit ta manjko. Lani sem v tem ponovoletnem času v Kinoteki gledala film od Kurosawe, ki sem ga prej seveda že parkrat uspešno zamudila in si po filmu rekla EJ! Ena moja kolekcija se bo imenovala po tem filmu, torej Yume 夢 (ali v angleškem prevodu Dream, Vision, Illusion). Nisem še imela plana, ampak sem si ime namišljeno rezervirala in si ga zapisala v beležko na telefonu. Minilo je krepko več kot pol leta, ko me je spet začel premetavat vrtinec misli o Japonski. V tistem trenutku sem doživela preblisk in vse se je postavilo na svoje mesto. Od srca sem se nasmejala sami sebi, da kako se nisem tega že prej spomnila, kako zelo logičen in jasen je zdej ta moj plan.

Ne takoj, ampak s časom mi je ta bolečina dala moč. Spet se bo to bralo kot, da čutim potrebo po pretiranju, ampak tako to je in zgodilo se je kot strela z jasnega. Pred očmi se mi je narisala jasna slika kaj vse moram storiti, da uspem uresničit to željo. Začutila sem svež veter za katerim sem hlastala toliko časa. Ne samo, da se je sestavilo kolesje independent-one-girl-branda, sestavila se je tudi Yume kolekcija.

Že vse življenje ustvarjam in si s tem služim kruh. Ko prodam nahrbtnik – plačam stroške, ko prodam par majic – kupim hrano. Valda! Če sem pred šestimi leti organizirala benefit za Pirate Piška delavnico, zakaj ne bi sedaj naredila kolekcijo, ki bo Japan Inspired in s sredstvi, pridobljenimi v ta namen, polnila šrarovc z napisom Japan <3 Fak, kako zelo najbolj logično! Ob misli, da ime za kolekcijo pa pravzaprav že imam, mi je šlo na jok. Pač, jokica. Priznam. Vse se je pokloplo. Vse. V isti sekundi sem imela narejen tudi plan kaj vse bo kolekcija obsegala, kateri izdelke želim v kolekciji, cenovni rang izdelkov, koliko različnih majic, katere barve, vse. To mi je dalo zagon za naprej, zagon za toliko različnih stvari in podplasti mene, mojega ustvarjanja in mojega branda. Ne pričakujem, da bom s to kolekcijo zaslužila za povratno karto, bo pa sigurno lažje. Poleg tega bom s tem negovala to svojo željo in gradila naprej.

Ok, reality check. Prejšni vikend sem finiširala Pirate Piška letni plan in ko sem v koledar vnašala vse načrtovane projekte, vse bolj mi je postajalo jasno, da čeprav je bila Yume kolekcija planirana za letos, žal ne bo dovolj časa in prostora za realizacijo, ta kolekcija pa si oboje mega zasluži. Pač, lahko bi šla spet z glavo skozi zid, ampak sem se raje modro odločila, da izzid kolekcije prestavim na 2020. Ponosna sem na to odločitev. To ne pomeni, da sem se čemurkoli odpovedala, s skiciranjem lahko začnem že takoj, vendar z nepredstavljivo manjšim pritiskom, kot, če bi si deadline postavila za 2019. V preteklih letih sem se na grob način naučila kje it z glavo skozi zid in kje stopiti en korak nazaj, zato grem letos en korak naprej v razvoju Pirate Piške, Yume pa me bo spremljala kot pet projekt, kjer lahko (vsaj za sedaj) ohranim toliko romantike kolikor hočem.

Vzrok, da sedaj pišem o Yume in polagam srce na dlan, je fotka na levi. Enega lepega večera je Karin na insta story prilepla fotko na kateri sem takoj prepoznala Pirate Piška /Simple/ Nahrbtnik, spodaj pa prebrala pripis Japan. Začela sem hiperventilirat in še v isti sapi Karin poslala sporočilo omg! a je to mogoče pp nahrbtnik na fotki? (sori za pozno nočni vpad, ampak tole pa nisem mogla spregledat, niti se zadržat, hehe). beseda je dala besedo in kmalu mi je Karin tudi poslala fotko, ki jo sedaj ponosno pripenjam na svoj blog. V srce se mi je vsedlo, ko je zraven napisala Sploh pa en delček tebe je že bil tam (o.p. Na Japonskem), tak da boš tudi ti kmalu. To je to. Ljubav, sam ljubav 愛愛愛