MENI ZAPRI

New Year — New Pirate Piška

Včasih se mi zdi, da pišem, ker nimam nikogar, ki bi me poslušal. Ali slišal. Ker je vsaka malenkost, ki je eno plast pod površjem, že preveč in zato raje krmarimo po gladini. Večkrat čutim popravo. Čutim, kako mi zaliva vsak košček telesa in ko mi napolni še zadnjega, začnem hlastati za zrakom. Potem pride val in me butne ob tla. Pa ne eden, več njih. Pa za vsakim pride še večji, še več njih. Zgleda kot da jim ni konca. Ampak enkrat, s časom, pride tudi tista prispodoba s soncem. Ja, res. Lahko mi verjameš. Ob tem imej v mislih, da so mi večkrat rekli, da sem negativna oseba ter, da tudi sama vem, da premorem več sarkazma kot občutka po olepševanju stvari. Ampak sonce pride in tudi jz sem še vedno tuki. Z vsem. Zgleda kot, da se odmikam od začrtane teme, ampak to je lajf. Plast za plastjo odkrivam nove in kopljem še globlje. Prepuščam toku, da me nosi na nove otoke. Do enih plujem s čolnom, do drugih plavam. Počasi. Žabco plavam. Na cilj pa pridem v vsakem primeru.

 

Kriza, ki je posledica razvoja znamke

 

Še nikoli me ni tako stiskalo v prsih in še nikoli želja po uresničitvi planov ni bila tako močna kot je sedaj. Ironično, da je kriza sovpadala z rojstnim dnem. Ironično, da novo poglavje sovpada z novim letom. Občutek imam kot, da sem zamudila precej dragocenih priložnosti in to me žene naprej, da v prihodnje ne izgubim še kakšne. Občutek, ki ne sovpada z vsem kar sem v preteklih letih zgradila. Nenehen notranji boj kdo sem jaz in kaj je moj brand me duši. Želim si, da bi bile stvari enostavnejše in bi lahko ločila eno od drugega, ampak ne morem. Ne znam? Nevem. Želim si, da to ne bi bilo tako osebno. Želim si, da bi lahko prodajala svoje izdelke tako kot sem včasih prodajala metalske tshirte in bulerje na študentsko napotnico. Tako, brez čustvene navezanosti. Pa ne morem, ker je v vsakem izdelku nekaj mene. Moje zgodbe. Pa veliko ljubezni. Verjemi, tudi sama bruham ob takih sladkornih izjavah, ampak tako je. Iskreno. V Pirate Piško sem vložila preveč sebe in se premalo posvetila podjetniški strani branda.

 

Premagovanje stereotipov okoli samostojnega podjetništva

 

Vedno manj, ampak še vedno zaboli, ko te nekdo dregne pod rebra in te zapakira v tisti stereotipni predal svobodnega ustvarjalca. Kot, da se ni v zadnjih parih letih shema (samo)zaposlenih drastično spremenila in nas je veliko, ki se preživljamo na t.i. alternativni način. Alternativni za tiste, ki so obstali v tistem klasičnem poimenovanju službe. Če ne greš ob 8h zjutraj na job, si ob tem zagrenjen in v službi gledaš še bolj zagrenjene obraze, se utapljaš pod pritiski nadrejenih, no, potem pač ne hodiš v službo,  ampak se hodiš igrat v peskovnik in nimaš pojma kaj je to real lajf. Potem postaneš predpražnik za vse oguljene fraze, ki jih stresajo tisti, ki umazane čevlje raje puščajo pred tujim pragom. Najbolj pa znajo zašamarit tisti taljubosumni. Ničkolikokrat name gledajo z romantičnimi očali, hkrati pa pozabljajo, da sem si pravico do dela, ki ga opravljam, vzela sama ter, da jo drago plačujem. Pozabljajo zakaj še vedno pijem najcenejši gin in tonik.

Romantike že dolgo ni več in tako kot večina sedi za računalnikom v službi, tako jz sedim za računalnikom doma. Isto ali več ur. To, da sedim v trenerki in nepočesana, -ne, to ni privilegij dela od doma, ker slej kot prej grem tudi sama sebi na živce. Tonem v morju bližjih, ki me ne podpirajo in se hkrati prepričujem, da mi je vseeno, čeprav vem, da sama sebi lažem. Sama sebi premalokrat v oporo in dostikrat preutrujena, da bi se dvignila iz tal. Dolga leta sem se zasipala z delom, da bi dokazala, da sem več kot samo odraz depresije. Ej, fuck u. Ampak! New year New me in Self Care je to leto zelo visoko na lestvici. Še vedno ne na prvem mestu, ker še vedno, sploh v tistih hyper momentih, pozabim nase, na kosilo, na tuš. Še vedno me včasih kreativna energija popolnoma odnese, ampak zdej se znam na določeni točki ustavit. To je zame napredek. Bravo *se potrepljam po rami*

7 let kot samostojna in neodvisna podjetnica

Letos teče sedmo leto od kar obstaja Pirate Piška. Zdi se mi, da bi v tem času lahko naredila precej več, kljub temu, da se zavedam, da sem naredila ogromno. Naredila sem toliko kolikor lahko naredi ena sama oseba in čisto nič več, kaj šele manj. Obstaja več razlogov zakaj independent-one-girl-brand. Eden je zagotovo ta, da že od nekdaj in na različnih projektih delujem samostojno. To ne pomeni, da ne prosim za pomoč, ko jo rabim, ali pa da ne znam delovati v skupini, ampak veliko bolje se znajdem sama. Drugi razlog, mogoče tudi najbolj očiten, je ta, da želim predstaviti svojo vizijo. Tretji, ta me na neki točki tudi najbolj boli, pa da (zaenkrat) še nisem spoznala ljudi s katerimi bi lahko delila svojo ali skupno vizijo.

Pirate Piška - iz branda v gang

Iščem pomoč. Iščem gang. Najprej sem iskala pomočnike. Potem vajence. Zdej iščem gang. V spomin se mi je vtisnilo, ko je na enem od decembrskih sejmov fant poleg mene dejal, da je njegov brand pravzaprav gang prijateljev, ki se med seboj dopolnjujejo, ker,- itak, ne moreš vse delat sam. To me je zadelo v srce. Zato zdej uporabljam besedo gang. Še velikokrat jo bom uporabila, ker s tem tudi po malem manifestiram to idejo.

Večkrat sem že slišala, da zahtevam preveč. Preveč? Večkrat se vprašam kaj točno to pomeni. Če želim, da so stvari izpeljane kar najboljše kot je na dano situacijo možno, je to preveč? Če raje stopim še en korak naprej, je to preveč? Z leti sem se naučila kdaj stopiti korak nazaj in kdaj it z glavo skozi zid. In če je to možno, bom šla. Pri delu v ekipi in na različnih projektih, ki so za mano, je bilo večkrat čutiti vzdušnje Ahh, sej je dobr in Uff, dejmo že končat. To nasplošno prehitro zadovoljstvo me ubija. Vse je dobr, četudi bi lahko bilo bolje. Prevečkrat je čutiti vzdušje, kot da je vpletenim vseeno. Na kateremkoli področju. Preprosto ne razumem kako in zakaj bi bilo ljudem vseeno za stvari. Seveda, da ne bo pomote, obstaja tudi drugi pol in čin čin na čimveč tega.

OK, malo sem zašla iz teme, ampak to je stvar, ki me razžira že nekaj časa. Da se vrnem nazaj. Iščem gang. Iščem točno določen tip človeka. Z leti sem imela priložnost delati z veliko ljudi, z nekateri smo se ujeli, z nekaterimi ne. Na tej točki vem kaj si želim. Odkritosrčnost, iskrenost, direktnost, delavnost, samoiniciativnost in dobre komunikacijske sposobnosti. Mogoče preveč. Okrog sebe pa si ne želim ljubosumja, primerjanja, neiskrenosti, velikih besed in praznih obljub. Iščem gang, ki bo na moji strani, delal z mano in zame. Ne iščem najboljših prijateljev, želim pa si, da imam ob sebi podobno misleče in kreativne ljudi, da se dopolnjujemo. Zelo mi je pomembno, da imam okrog sebe ljudi, ki me kaj novega naučijo in mi dajo misliti, mi odpirajo nova obzorja.

Ravnovesje v podjetništvu

Iščem ravnovesje. Med previsokimi kriteriji in prenizkim budžetom. Želim si ogromno, zadovoljim pa se z povprečnim. Jeza, da ni tako kot bi lahko bilo, da zmorem še več kot bi lahko. Na koncu koncev vse skupaj izpade preveč naivno. Letos imam velike plane. Rada bi uresničila ideje, ki so dosedaj ostale nedokončane in nedokončno izživete. Rada bi naredila tisti korak naprej na katerega se pripravljam že zadnjih par let, pa sem vedno raje delala tiste, ki so mi hranili dušo. Vedno bolj se zavedam, da moram nahraniti tudi kaj drugega. Životarjenja imam dovolj. Rada bi našla svoj gang. Rada bi že v kali prepoznala prazne obljube in velike besede praznih ljudi. Rada bi svoj zen.

Mam to.
Grem.

f1: Luka Prijatelj / YO! Keep It Real kolekcija
f2: Tjaša Piška / Sad-Not-Sad kolekcija
citat: AdamJK

1 Comment

Join the discussion and tell us your opinion.

Klara Avsenikreply
april 9 2019 at 8:03 dop

Kako lepo napisano, Tjaša! Svaka čast in itak … maš ti to 🙂

Leave a reply