MENI ZAPRI

Kaj sem se naučila v preteklih 7 letih?

Letos mineva 7 let od kar sem se začela podpisovat kot Pirate Piška. V tem času sem obeležila že par drugih mini prelomnic, med drugim svojo 5letko, pa 5letko Delavnice, ob 7letki pa želim deliti ta zapis. Sploh, ker mi je 7ka ena taka fina cifra in ker je letošnje leto zame bolj pomembno kot katerokoli prej. Tudi zato, da naredim pregled prehojene poti.

Vsa spoznanja so del odraščanja in tisti, ki pravijo, da je za vse potreben čas, že vedo o čem govorijo. Najbolj iskreno kot sem jih lahko, sem svoje misli strnila v 7 lekcij, ki me jih je naučilo življenje. Mogoče se kdo najde v njih, mogoče komu za korak olajšajo pot na katero se podaja.

PiratePiska 7let Delavnice

#1 LOV ZA SANJAMI JE TRNOVA POT

Ja, precej epski naslov, ampak, da je bo pomote, resnica ni daleč od tega. Pot je precej trnova, to je dejstvo. Poleg tega več plati te poti. Čeprav se je moja pot začela precej organsko in daleč od tega, da bi vzcvetela iz ideje o brandu, se je ta zgodil spontano in kasneje tudi nekoliko iz nuje, saj je bilo in je to nekaj s čimer si služim vsakdanji kruh. Sploh zaradi tega, ker je bil proces tako organski, sem se tekom tega veliko spraševala kako naj nadaljujem, kam grem, kje sem. Na neki točki je to zame postalo breme. Nikoli se nisem dobro znašla pod sojem žarometov in postaviti svoje izdelke pred vedno večje število ljudi, je bilo zame (mentalno) kar zahtevno. Iskanje udobne cone in nenehno prevpraševanje svojega dela mi gre že na živce, ampak na tej točki sem se s tem sprijaznila. Prvič, verjetno nikoli ne bom našla udobne cone, ker je v mojih čevljih vedno en kamenček, ki me žuli in zaradi tega sem vedno v iskanju novega, boljšega, drugačnega in v tem sedaj vidim tudi dobro plat. Drugič, pač sem človek prevpraševanja, iskanja resnice in smisla, ampak zdaj si vsaj občasno pustim dihat in stvari nekoliko poenostavim in te debate pustim za ob pivu. Na vsa vprašanja si nikoli ne bom mogla odgovorit in tudi to je OK.

O iskanju sebe in svoje izraza sem pisala tudi v zapisu z naslovom New Year — New Pirate Piška.

#2 ZAUPAJ VASE

Samo sebe imamo, pa hkrati delamo najbolj neumne stvari proti sebi. Vedno sem izhajala iz preproste želje po ustvarjanju, malo manj zaradi tega, ker bi v svoje izdelke res verjela. To, da izbereš pravilen material, zrišeš najbolj optimalne kroje, zašiješ najboljše kot lahko,… No, to je samo za konico prsta tistega kar predstavlja cela zgodba. Največ pomeni to, da zaupaš vase. Šele potem se odprejo obzorja, govorim o takih dejanskih in tistih v prenesenem pomenu besede. To sedaj vem. Pa sem rabila skoraj celo življenje, da sem to dojela. Sedaj mi je lažje. Zaupam vase in v svoje delo in občutek je identičen tistemu, ko ti pade kamen od srca. Pa kaj kamen! Cela gora. Tudi ta pot (samo)spoznavanja je trnova, ampak tako zelo pomembna, ker vpliva na vsa področja našega delovanja.

Seveda, najtežje je zaupati vase, ko drugi dvomijo. Na tej točki ne smeš dopustiti, da ti drugi režejo krila. Sama si marsikdaj očitam za prenekatere pretekle dogodke, čeprav obenem vem, da je to brezpredmetno. Lahko vplivam na sedanjost in v tem trenutku ne pustim, da bi se mi kdorkoli približal s škarjami. Niti si ne pustim, da bi si krila rezala sama. Zaupaj vase, to je vse in bistvo vsega.

#3 NE ZAUPAJ VSEM IN VSAKOMUR

Pa saj ne, da imam slamo v glavi, ampak včasih do kakšne stvari pristopim tako naivno, da sploh ne pričakujem, da stvar na dolgi rok ne bi bila taka kot je bila predstavljena na začetku. Itak, na vsakem koraku ti pravijo pazi se in ne zaupaj nikomur, ampak kaj nam potem ostane, če nam vsaka izrečena beseda predstavlja dvom? Kako potem graditi skupne zgodbe? Zaupanje se kmalu prelevi tudi v pričakovanja in tukaj prihaja do največjih opeklin. Opečemo se, ko na podlagi praznih obljub preveč pričakujemo in gradimo stolpnice v oblake. Vendar kako se izogniti temu? No, temu pa še nisem prišla do dna. Poročam, ko bom.

Toksično se mi zdi, ko mi ljudje rečejo ne sekiraj se ali pa ne paničari. OK, namera je dobra, ampak ti ljudje večkrat ne poznajo ozadja zgodbe in to rečejo tako pavšalno. Aveš, ne sekiraj se, vse bo kul. Živc mi poskoči vsakič ko to slišim. Itak, da bo kul. Še takrat ko bi upravičeno lahko podvomila v to, si naivno dovolim verjeti. Ničkolikokrat so me ljudje pustili na cedilu. Parkrat tudi en dan pred projektom, ali pa kar na isti dan. Pač, na drugi strani naletiš na izklopljen telefon in to je to. Seveda, da so taki dogodki v meni pustili posledice in če to pomeni, da moram večkrat preverit, če dogovorjeno drži, potem pač bom. Ničkolikokrat sem se opekla, ker sem razmišljala na način, da če nekdo nekaj obljubi, potem to drži. Ker daš svojo besedo. Ker je beseda ultimativni dogovor. Valda se ne govori v prazno, valda! Napaka. Zdi se mi, da sedaj nekoliko bolje prepoznam ljudi, ki radi prodajajo prazne obljube. Seveda pa nisem več tako naivna, da bi mislila, da se mi še kakšna podobna situacija ne more več zgoditi. Sigurno se mi bo. Ampak upam in mislim, da vseeno kakšna manj kot v preteklosti.

No bullshit, lepo prosim.

#4 ZA SVOJ USPEH SEM ODGOVORNA LE JAZ

Vsi poznamo ljudi, ki imajo (v naših očeh) točno tiste predispozicije, ki jih mi nimamo. Ali prihajajo iz premožne družine, ali imajo vplivne prijatelje, ali pa so po naravi zelo komunikativni in odprti in mi nismo. Vse to so lahko lastnosti, ki jih marsikdo zavida. Ko sem bila mlajša, sem tudi sama kdaj podlegla takšnemu razmišljanju in si napletla make-believe zgodbe, da bi opravičila svoj manko.

Danes razmišljam drugače. Nisem ljubosumen tip človeka, primerjanje preziram. Vedno bolj sem prepričana, da lahko, če si nekaj res želim. Lahko imam ali pa ustvarim to kar si zamislim. Seveda, pot do cilja bo za vsakega posameznika drugačna, ampak verjamem, da imamo tukaj in zdaj več veliko priložnosti, kot kadarkoli prej. Ne, to ni poceni pozitiven hype za par centov. Nesmiselno je zapravljati energijo za razmišljanje o tem kako je nekomu drugemu lažje pri doseganju ciljev. Škoda energije, res. V tem primeru je vsaj tisoč stvari, ki si našo energijo bolj zaslužijo.

#5 NAUČI SE REČI NE

Zdi se mi, da sem v preteklosti premalokrat rekla ne. Čisto različnim projektom, ampak včasih tudi ni šlo drugače. Najbolj seveda boli primer, ko želiš reči ne, pa ne moreš, ker je stanje na bančnem računu tako nizko, da je tudi prenizek honorar dovolj, da rečeš ja. Ali pa ko vidiš stvari preveč vizionarsko in misliš, da s svojim delom lahko premikaš gore ali pa vsaj pripomoreš k boljšemu rezultatu in greš zato s peto prestavo v prepad. Za druge in sploh ne zase. Uff, ne, nikoli več. Par trenutkov treznega razmisleka odtehta marsikatere nespametne odločitve katerih posledice nosimo še dolgo po tem.

Ni kaj veliko reči, kot to, da v veliki večini primerov manj izgubimo, če projektom-strankam-itd., ki nam niso pisani na kožo, rečemo ne, kot obratno.

#6 SKRBNO IZBIRAJ LJUDI, KI VSTOPAJO V TVOJ SVET

Lansko leto in letos so se zame zaključila večletna prijateljstva, prav tako sem prerezala popkovino z ljudmi in ekipami, ki niso bila to za kar so se izdajala. Ko pogledam nazaj, se ne morem načudit vsemu balastu, ki me je obdajal. Opazila pa sem tudi naslednje.

Ena od mojih slabosti je sigurno ta, da težko potegnem ločnico med mano in mojim brandom. Tudi besedo brand uporabljam šele dobri dve leti. Zadnjih par let je bilo zame precej napornih in okoli mene so se nagnetli ljudje, ki me niso podpirali ne osebno ne poslovno. Odkrito pa lahko priznam, da se tudi sama nisem. Nikoli mi ni bila predstavljena ideja o tem, da sem lahko sama sebi največja fenica. Zdej bi temu rekli #selflove. Nisem človek, ki potrebuje nenehne trepljaje po rami, vendar je razlika med tem, da jih sploh ne dobiš in med tem, da te obdajajo ljudje, ki ti odkrito privoščijo uspeh in te vzpodbujajo na poti do njega. Razlika je ogromna. Ogromna! Prvič v življenju imam okrog sebe ekipo, ki me podpira in me zasipa z besedami, ki so mi bile prej nepoznane. Čudim se in sem neizmerno hvaležna, da je tako. To je sigurno tist nov žarek, nov zagon za novo pot po kateri se podajam. Uff, res, razlika je ogromna.

Še en konkreten primer imam v rokavu, ki ga bom čisto brezsramno tudi delila. PP Delavnica je več kot primerna za kakršnokoli fotkanje, ker je dovolj velika, da se lahko postavi plac za fotkanje, za vse propse in staylinge, tudi, da se v miru spije kava in kaj prigrizne. Placa je res veliko in primer, ki ga želim izpostavit gre v dve skrajnosti. Enemu fotografu je bilo silno težko pripeljat opremo do mene in je zato predlagal, če lahko fotkamo pri njemu doma. V mali sobi v bloku. OK, np, seveda se ti prilagodim, ker mi delaš uslugo in si želim, da ti bilo tebi najlažje. Celoten fotošuting je potekal v zelo nekreativnem duhu in z veliko godrnjanja. OK, vse prenesem in se trudim, da na celotno stvar gledam kar se da pozitivno.

V drugem primeru pa se zgodi naslednje. Fotografinja se strinja, da fotkamo pri meni v delavnici, četudi to pomeni, da si mora organizirat prevoz in sposodit opremo, pripravljena je fotkat dva dni in v obeh dneh daje vse od sebe, tako v smislu energije ter kreative, na koncu pa se še močno stisneva, obe zadovoljni kako je potekal foto vikend.

Ta primer je več kot odličen prikaz kaj meni kot človeku in ustvarjalcu lahko dasta ekipa in delovno okolje. V prvi vrsti mi je seveda zelo pomembno, da je ekipa tista, ki je zadovoljna, ampak ni besed, ko je sinergija prisotna med vsemi v ekipi. Vzajemno vzpodbujanje in ustvarjanje dobre energije gre daleč. Zelo daleč in v obe smeri. Dobra energija gre potem čez celoten proces. Če izhajamo iz fotkanja, to pomeni, da gre ta energija čez izbiro fotk, postprodukcijo in jo v končni fazi čutim tudi pri obljavljanju fotk.

Nazdravljam taki energiji in si jo v prihodnosti želim čimveč. Čin Čin.

#7 ZEN JE VSE ČESAR SI ŽELIM

Iskreno lahko priznam, da sem v preteklosti za delom skrivala svojo depresijo. Želela sem, da ljudje najprej opazijo moje delo, kot pa da na meni spregledajo še kaj drugega. Po drugi strani pa sem se v delu in kreiranju lahko izgubila do te mere, da nisem mislila nase. Svoje občutke in strahove sem lahko preusmerila ter lažno mislila in upala, da sem jih pretentala. Aveš, I’m the smartest one. Ampak ne gre tako. Naa. Vse s čemer se ne spopadeš, te slej kot prej še dvakrat huje zašamari po glavi. Kompenzacija enega z drugim je šla tudi do te mere, da sem bila res že popolnoma fižično in psihično izmučena. Pri vseh projektih sem želela doseči perfekcijo. To me je razžiralo. Tudi to, da moje delo večkrat ni bilo cenjeno in sem ga posledično nehala cenit tudi sama. Nastal je začaran krog, nastal je ogromen vrtinec, ki me je v vsej svoji moči v nekem trenutku treščil ob tla. Takrat sem rabila kar nekaj časa, da sem se uspela pobrat.

Gotovo tudi s pomočjo meditacije. Naučila sem se kako najt svoj notranji mir in kako obvladovati napade tesnobe in druge neprijetne trenutke. Primerjava prej in potem je zelo drastična, vendar jo težko opišem, ker je (zaenkrat) na še zelo emocionalni ravni in mi manjka besed, da to strnem v smiselno celoto. S to transformacijo se je veliko spremenilo tudi v mojem odnosu do dela. Ja, verjetno bom zavedno ostala mali deloholik in veliki kreator, ampak nikoli več se nočem niti na daleč približati temu vrtincu. Do tega čutim velik odpor, ki me, vsaj mislim, da tudi varuje, da si ne pustim, da me posrka vase. Učim se, mam to, grem. Zen.

PiratePiska Tetra Print

Z ljubeznijo,
Tjaša

Share your thoughts