FIRE | Piše: Manja
FIRE 1/6 Toliko tišine je v meni. Misli so mirne in srce ničesar zares ne reče; če bi spustila veke in zaprla oči, bi lahko zaslišala lovljenje krvničk v utripajočih lačnih venah.
Vdihnem, da lahko začutim izdih. Kamenčke trem pod nogami in če tema ne bi bila tako zelo temna, se bi za mojimi koraki videl nežen oblak prašnega, s predolgim poletjem prepojenega makedama. Nikogar ni ob tej uri – noč vendarle pripada strahovom in pošastim, ki se skrivajo pod posteljo – zato je občutek samote še toliko bolj… samoten. Sam. A mil in tako zelo prijazen, kakor da se poznava že od zmeraj, kakor, da je moj najboljši prijatelj občutek, ne človek.
Božajočih se emocij se bližam svojemu cilju. Minevanju. Koncu. Smrti.
Nenavadno se mi zdi, kako je vse tako domače. Ni strahu in razbijanja srca. Moje oči ne producirajo slane vode, telo ne čuti tenzije. Po meni se pretaka samo še neznosna želja po umiranju. Vem, verjetno tega ne moreš prav dobro razumeti, če sploh. Najina življenja so drugačna in sanje različne. V mojih je bilo vedno prepoznati nekaj čudaškega, nekaj, česar se nikoli ni dalo otipati, samo ždelo je tam. Globoko v prostranih biti moje duše, čakajoč, da odkrijem kar je odkriti mogoče.
Tišino iz daljave prične napajati zvok bližajočega se vlaka.
FIRE 2/6 Pri sedemindvajsetih sem stala slab meter in pol stran od samomora. Navzven sem delovala srečno, zadovoljno ter izpopolnjeno; kadar je kdo vprašal, sem brez izjeme odgovorila, da sem v redu. Ampak, veš, depresija se velikokrat spretno skriva za še tako zelo širokim nasmehom in premišljeno izbranimi besedami.
Ne spomnim se, kdaj sem se prenehala imeti rada. Če sem se v kakšnem trenutku sploh zares imela. Nekje vmes, med iskanjem sreče v tujih srcih in pobegih v sprotne objeme, sem izgubila sebe in svojo bit. Sebe takšno, kot sem se še tolerirala. Uf, kar grozna beseda – tolerirati (se). Biti razpet med nemaranjem in zadržano odsotnostjo samoljubezni je točno tako. Grozno. A vendar je bilo še huje od tega spoznanje, da sem se tovrstne tolerance tako zelo navadila, da mi je bila samoumevna. Dolgo, tako zelo dolgo, da nisem niti opazila na kateri točki se je prelevila v sovraštvo.
Nekdo mi je nekoč rekel, da je sovraštvo zelo močna beseda. Hate is a very strong word you know, you shouldn’t use it so recklessly, je dejal. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. In kadar se opisujem za nazaj, je ta beseda edina, ki zares opiše moj takratni odnos do lastnega telesa, dejanj in misli.
FIRE 3/6 Sovražila sem svoje telo, svoj um, vse, kar sem. Težko bi opredelila, kaj od tega sem sovražila najbolj; na neki točki so bile misli samo skupek nepovezanih monologov, ki so se vsi po vrsti nagibali k istemu cilju. Umreti.
Veš, pravzaprav nisem čisto sigurna kaj je bilo tisto, kar mi je na neki točki reklo, da to ni okej. Da tovrstne misli niso v redu, da nenehno razmišljanje o samodestrukciji nikakor ne pritiče duševno zdravemu človeku. Da kompulzivno prenajedanje, prebadanje kože z zobmi ob anksioznem napadu in načrtovanje lastnega pogreba ni… normalno.
Mogoče lahko svoje prve korake do učenja, kako naj se imam rada, pripišem starodavnemu notranjemu vzgibu po preživetju, čeprav se sliši kar malo smešno. A nekega dne sem si enostavno rekla, da je dovolj. Samopomilovanja, neusahlih solz in črnih oblakov.
Tisti dan sem imela vsega tega dovolj.
FIRE 4/6 Začela sem počasi. Zamenjala nekaj psihoterapevtov, poskusila z antidepresivi, prekomernim športnim udejstvovanjem, knjigami za samopomoč, pisanjem dnevnika. Začela sem z iskanjem ognja v sebi.
Vedno sem bila sama sebi največji kritik. V obdobju atletskih tekmovanj je bilo zame dovolj dobro samo prvo mesto. Kmalu ni zadostovalo niti to, saj sem se kljub nešteto prvim mestom vsak večer po tekmovanju grizla in obtoževala, zakaj nisem tekla še pet stotink hitreje. V razmerjih sem zmeraj (bila) tista, ki daje več, ki želi biti popolna partnerka ali prijateljica in stremi k idealnem odnosu. Na faksu mi povprečje krepko nad 9 ni zadostovalo, v vojski sem včasih prebedela cele noči, ker nisem bila boljša od vseh moških kolegov, v vsaki službi sem neumorno dajala od sebe vse in še več, samo da bi bila popolna delavka. In nikoli, nikoli se mi ni zdelo, da sem odlično opravila.
Prikrila bi ti resnico, če bi zapisala prikupne puhlice o tem, da mi je s pomočjo terapij, tablet za srečne ljudi in z različnimi oblikami samopomoči uspelo zanetiti plamene in ustvariti večno srečo. Še vedno pridejo dnevi, ko znam prižgati niti posamezne iskre. A ob takih dnevih so tudi iskrice povsem dovolj. Ob takih dnevih je mala zmaga to, da vstanem iz postelje in si pripravim najljubši smuti, zalijem svojo monstero Rory, se zmorem pripraviti do sprehoda do konca ulice in nazaj.
Čeravno vsak dan ne dam vsega od sebe, vseh stopetih odstotkov, je še vedno vse dobro.
FIRE 5/6 Naučila sem se, da obsedeno iskanje perfekcije ni vedno pot do zadovoljstva. In da sem lahko zadovoljna sama s seboj samo takrat, kadar se imam rada.
Veš, še kako drži tisto, da moraš imeti najprej rad sebe, preden lahko imaš rad druge. Zato danes nisem več obsedena s popolnostjo, sem pa bolj pozorna na trenutke, ki si jih vzamem samo zase in svojo srečo. Na trenutke, ki me ne obremenjujejo. Velikokrat je to kakšen koncert, obisk muzeja, pogovarjanje s sosedovo potepuško mačko ali samo gledanje serije ob namakanju žlice v sladoled. Vse bolj razvijam ljubezen do sebe tudi s postavljanjem pred fotografski objektiv; če bi mi kdo pri sedemindvajsetih rekel, da bom dve leti kasneje samozavestno pozirala pred polnim studiem ljudi v kopalkah, bi ga z resnim izrazom vprašala katere droge jemlje. A danes ob tem uživam in sem si, čeprav mi je včasih še vedno malo nerodno stati pred fotografom, na ogromno fotografijah všeč.
FIRE 6/6 In tako stojim pred teboj. Z razkrito dušo in golim obrazom. Brez mejkapa in digitalnih popravkov, ravno takšna, kot se imam najraje. Z nasmehom, pristnim in iskrenim.
Večino časa sem lačna življenja. Zmeraj se mi zdi zabavno, ko ljudje ob pogledu na moj ‘vedno lačna’ tatu najprej pomislijo na hrano. No, tudi hrane sem lačna, danes v mnogo bolj zdravi meri kot včasih, a predvsem sem lačna dogodivščin, izkušenj, trenutkov za zapomnit in… ognja. Tistega v sebi, ki me nahrani bolj, kot ves brokoli tega sveta.
Danes se ne sovražim več. Obožujem svoje tetovaže, občudujem svojo visoko empatijo in potrpežljivost. Ponosna sem na svojo iskrenost in zmožnost poslušanja sogovornika, na toplino, ki jo premorem do soljudi.
Danes vem, da sem sama sebi dovolj.
Predvsem pa sem hvaležna za vlak, ki je pri mojih sedemindvajsetih tisto noč pripeljal iz napačne smeri.
Zapis je bil objavljen tudi na Manjinem instagramu,
najdeš jo pod imenom L E E L U A U T U M N.
f: Marko Alpner