Dragi dnevnik, drugi del

Aveš tisto, ko te objame en tak hard core vihar in
te siloma meče ob tla, ob steno ter te vrti v krogu?

Tisto, ko je največji problem v lajfu, da nimaš
izpita za avto, javni prevoz je skenslan,
ukrepe so podaljšali še za 14 dni al kolk že in
se počutiš tko sorazmerno 15, ker maš filing,
da prvič v lajfu doživljaš f–o–m–o,
čeprov to zares ni fear, ampak just missing.

Res, počutim se teen, ko gledam storyje na instiču,
mislm, da jih gledam iz čiste fascinacije in distanco,
ampak ubistvu me dušijo,
ampak še naprej konzumiram.

Tko, gledam kako so vsi blazno kreativni,
fotosešni pa večerjice, ni da ni, non stop,
jz pa razmišljem: kako jim vse to rata?

Ko gledam kako se ljudje normalno družijo
mam filing, kot, da sem edina, ki živi v pandemiji,
mam filing, kot, da,– ne, ne, sej sem ok.

Na vsake tolko tak opomnik.

Včasih si želim, da bi poznala osebo s podobno zgodbo
samo zato, da bi vedla, da obstaja, da nism sama.
lahko sva tud pen–pal–frenda.

To bi bilo super.

Hvaležna za streho nad glavo, o ja, zelo, in
za hrano v hladilniku, ampak kaj ko ni apetita,
streha je pa trenutno samo še sinonim za ujetost.

Al pa tisto, ko sta edini *vstavi tri klicaje* edini!!!
živi duši okrog mene dve mucici, ki sta najboljši in
najbolj ljubezni polni in najbolj mehki in sploh oh,
ampak pogovori so pa bolj tko tko, kako naj rečem, mal enolični,
tko bolj v smislu: a bomo kej jedle…? ja, jz bom tud zdele, bomo skupi, aj prov,
*ok, nardim za jest vsem trem*, al pa tkole: ne, ne, zdele pa še ni čas za kosilo,
sej sta jedle dve uri nazaj, Nori, nehi težit no, joj sam si pa kjut ane,
joj kok mam jz tebe rada *lupčka na usta* al pa: joj kok sem jz hepi,
da vaju mam, tko največ na svetu vaju mam rada, no, neki v tem smislu.

No, to so te monologi, ki jih izrečem na glas,
v glavi mam pa večinoma bolj resne debate,
take bolj težke sorte, sploh, ker sam še premlevam.

Včasih mam sicer tud kak tak moment, da preveč trznem na vprašanje: kako si?,
pa začnem razlagat pa dobim nazaj v odgovor: ej, jz tud nism šla nč ven. vse je bedno.

Ej, honey, ti maš vse kar rabš v Lublani, maš frende in falafl dostavo
*honey se bere z najbolj passive agressive tonom, fyi*, ker honey,
dej probi se za sekundo postavit v moje šolne, ker,–
ne, nisva zaprti v isti kletki, imej to v mislih pa mal empatije.

Včasih mi je lažje pisat, kot pa sprejet hladen odziv ko govorim kako se počutim,
al pa še huje, sprejet: aha, ok, ja sej tko je zdej, in sunkovit zasuk na drugo temo.
Ok, zdej sm se že navadla na te forice, žalostno, ampak sem se. Ok.

Realno, panični napad se je v drugem valu zgodil samo enkrat,
kar je ful dobr, ful vesela, ful hvaležna. Aleluja. Oh yeee.
Naučila sem se shendlat, ker, sej, kaj pa bom,
mucici še ne obvladata prve pomoči.

P.S. Še vedno verjamem v ljubezen.

P.P.S. Mogoče mi bo žal, ampak jbg, ko ne pišem spoliranih besedil,
pišem direkten prevod svojih misli, brez filtra in brez pomislekov in,
če struktura ni urejena, je to verjetno za to, ker mi je zmanjkal energije.

Lp,
Tjaša
Piška

10 /12 / 2020

[PODPRI] Pirate Piško s skodelico kave. Ljubav.