Loading cart contents...
Summer
Dovolila si bom mal dramatičnosti in napisat to kar mislim,—
Srce se mi trga, da letos nisem bila niti enkrat na morju.
Sonce, veter, sol. Pa preveč zrelo sadje, ki bi moralo biti v senci, pa je že kakšno uro ali več nazaj ušlo izpod
nadzora in se zato še dodatno cedi po rokah. Lepljivi prsti in sladek vonj. Prste oblizneš in obrišeš v brisačo.
Paradižniki, kumare in humus. Zraven najverjetneje bel kruh iz pekarne, ki ga drugače nikoli in niti pod razno ne bi kupila, ampak na morju, ja na morju je drugače. Vem, #FirstWorldProblem, ampak letos sem si kupila troje nove kopalke. Aveš, take iz recikliranega poliestra. Zato, ker sem imela velike plane, potem pa je vse skupaj padlo v vodo.
Pa ne v slano. Oh, šala, neslana šala.
Tako zelo živo in tako močno doživljam ta moment. Čutim vročino na koži in to poletno ljubav v srcu. Mogoče pretiravam,
ampak ta realnost, ki je grenka in pušča čuden priokus v ustih, mi ne ustreza. In ta priokus definitivno ni okus soli na goli koži.
Pogrešam to brezbrižnost, ko stvari ne grejo po planu pa si na koncu rečem /jbg, sej sem na morju/. In je ok, in grem naprej. In se zleklem na brisačo, ali pa se sila nerodno ter z niti najmanjšim kančkom gracioznosti Bondovih deklet odpravim v morje, ali pa samo odprem knjigo ter preberem par strani. Berem dokler mi ne začne zapirat oči. In potem sledi ta najlepši trenutek, ko brez slabe vesti spočijem telo in si napolnim vsako celico svojega telesa.
Uff, morje, pogrešam te. Res te.
Letos se tolažim s figami iz trgovine, čeprav vsi vemo, da so najslajše tiste, ki so narabutane na poti do morja.
Ja, pogrešam piš morskega vetra, ki mi daje občutek svobode in prostranosti. Pač. Do naslednjič ~
Z ljubeznijo,
Tjaša Piška
